Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 108
RAZPRAVE, [TUDIJE
razsežnost celotnega Trubarjevega delovnega opusa in ne le njegovo
vlogo protestantskega dušnega pastirja. S prvim, pridižnim delom
ga povezuje ugotovljeno dejstvo, da Trubar po svojih moralnih last
nostih v celoti ustreza podobi idealnega evangelijskega pridigarja, ki
je opisan v prvem delu knjige. V konkretnem primeru lahko biograf ijo
razumemo kot posledico renesančnega poudarjanja individualnosti,
ki je na tak način vstopila v pridižno besedilo in utrla pot nas tanku
novih literarnih oblik.
Trostova verzificirana primerjava Primoža Trubarja z Martinom
Luthrom dejansko predstavlja prikaz primerljivih značilnosti njunih
življenjskih poti in rezultatov dela, predvsem njun teološki razvoj in
značaj ter pomen njune duhovne in stvarne zapuščine. Primerjava
temelji na takrat znanih biografskih podatkih oziroma povzetkih
iz resničnih epizod njunih življenj, prikazana pa je v ritmični formi
elegičnega distiha, sestavljenega iz heksametra, kar temu delu daje
umetniško vrednost. Čeprav nima značilnosti pridige, ga lahko uvr
stimo med nabožno literaturo, saj močno izraža pozitiven odnos do
Boga in krščanskega nauka. Na ta način so v njem povezani v skladno
celoto oblikovni in vsebinski elementi nabožne in posvetne književ
nosti ter starih in novih kulturnih prizadevanj.
Vzporednice med Nemcem Luthrom in Slovencem Trubarjem
dajejo celotni pesnitvi mednarodni pomen. Naklonjenost in ljubezen
do pripadnika druge nacionalnosti izţareva tudi Andreæjeva pridiga
za pokojnim Trubarjem, ne le zaradi njene hvalilne intonacije, temveč
tudi zaradi samega dejstva, da se je kot pripadnik velikega nemškega
naroda odločil s svojim obsežnim prispevkom priznati čast in slavo
pripadniku majhne kranjske dežele. Verjetno ni daleč od resnice
domneva, da se je Trost skozi hvalnico, posvečeno obema refor
matorjema, želel oddolžiti ne samo Trubarju za njegove mnogovrstne
zasluge, temveč tudi Jakobu Andreæu (preko njega pa Nemcem) za
veličastno posvetitev kranjskega/slovenskega reformatorja.
108
razsežnost celotnega Trubarjevega delovnega opusa in ne le njegovo
vlogo protestantskega dušnega pastirja. S prvim, pridižnim delom
ga povezuje ugotovljeno dejstvo, da Trubar po svojih moralnih last
nostih v celoti ustreza podobi idealnega evangelijskega pridigarja, ki
je opisan v prvem delu knjige. V konkretnem primeru lahko biograf ijo
razumemo kot posledico renesančnega poudarjanja individualnosti,
ki je na tak način vstopila v pridižno besedilo in utrla pot nas tanku
novih literarnih oblik.
Trostova verzificirana primerjava Primoža Trubarja z Martinom
Luthrom dejansko predstavlja prikaz primerljivih značilnosti njunih
življenjskih poti in rezultatov dela, predvsem njun teološki razvoj in
značaj ter pomen njune duhovne in stvarne zapuščine. Primerjava
temelji na takrat znanih biografskih podatkih oziroma povzetkih
iz resničnih epizod njunih življenj, prikazana pa je v ritmični formi
elegičnega distiha, sestavljenega iz heksametra, kar temu delu daje
umetniško vrednost. Čeprav nima značilnosti pridige, ga lahko uvr
stimo med nabožno literaturo, saj močno izraža pozitiven odnos do
Boga in krščanskega nauka. Na ta način so v njem povezani v skladno
celoto oblikovni in vsebinski elementi nabožne in posvetne književ
nosti ter starih in novih kulturnih prizadevanj.
Vzporednice med Nemcem Luthrom in Slovencem Trubarjem
dajejo celotni pesnitvi mednarodni pomen. Naklonjenost in ljubezen
do pripadnika druge nacionalnosti izţareva tudi Andreæjeva pridiga
za pokojnim Trubarjem, ne le zaradi njene hvalilne intonacije, temveč
tudi zaradi samega dejstva, da se je kot pripadnik velikega nemškega
naroda odločil s svojim obsežnim prispevkom priznati čast in slavo
pripadniku majhne kranjske dežele. Verjetno ni daleč od resnice
domneva, da se je Trost skozi hvalnico, posvečeno obema refor
matorjema, želel oddolžiti ne samo Trubarju za njegove mnogovrstne
zasluge, temveč tudi Jakobu Andreæu (preko njega pa Nemcem) za
veličastno posvetitev kranjskega/slovenskega reformatorja.
108
