Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 105
KRISTINA KLEMEN^I^
»/V/ knjigah se tvojih na novo olepšala vera je stara,
hkrati olepšan po njih jezik slovenski živi.«
Fran Ilešič je zapisal, da so protestanti na Slovenskem tudi Turke
skušali spreobrniti s slovansko besedo in knjigo, vendar v tem niso
bili uspešni.38 Iz verzov, ki jih citiram, pa izhaja, da so v Trubarjevih
in Trostovih časih vendarle bili zaznavni neki pozitivni premiki v to
smer. V Trubarjevi biografiji je Jakob Andreæ zapisal, da so Trubarjevi
prevodi (Hišna postila) prinesli korist tudi Turkom, saj jih je skozi te
prevode veliko prišlo do pravega in zveličavnega spoznanja Jezusa
Kristusa, vendar iz omenjene Andreæjeve ugotovitve ni razvidno, kaj
natanko je imel v mislih. Enako velja tudi za Trostova dognanja, ki
prav tako do danes še niso bila podrobneje raziskana:
»TURKOV grozljivega carja ganila je Lutrova slava,
gôrel od žive je sle: z njim bi govoril bil rad:
Turkov grozljiva se truma spodbuja ob Trubarja spisih,
hvali na moč jih, po njih vidi, da Kristus je bog.«
Trostovi verzi pričajo o veliki priljubljenosti in spoštovanju, ki sta
ga bila deležna Luther in Trubar. O žalosti ob njuni smrti, o slavi,
ki sta si jo z delom prislužila, in o položaju, ki jima pripada zavoljo
njunega dušnega pastirstva, je Trost spregovoril v 16., 18. in 19. kitici.
O našem prvaku je zapisal:
»/z/vesti jokali Slovenci ob uri so tvoje se smrti,
Muze jokale celo, jokal je božji ovčnjak.«
»/d/okler Slovenija bo zvesta, cvelŕ bo Trubarja slava,
hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj.«
»/p/rava se cerkev slovenska ponašaj s pastirstvom še takim,
vseh pastirjev prvak zmeraj bo TRUBAR ostal.«
Trostova hvalilna verzifikacija je brez dvoma primer leposlovnega
dela, katerega umetniška vrednost se odraža v uporabi dovršene
jezikovne oblike verzov (elegičnega distiha v obliki heksametra), ki
je po svoji notranji formi mešanica žalostinke (elegije) in hvalnice
(himne). O žalostinki govorimo, ker gre za pesem ob smrti, čeprav je
žalovanje izraženo le v eni kitici oziroma dveh distihih:
38 Fran Ilešič, v: Trubarjev zbornik, 1908, XIV, XV.
105
»/V/ knjigah se tvojih na novo olepšala vera je stara,
hkrati olepšan po njih jezik slovenski živi.«
Fran Ilešič je zapisal, da so protestanti na Slovenskem tudi Turke
skušali spreobrniti s slovansko besedo in knjigo, vendar v tem niso
bili uspešni.38 Iz verzov, ki jih citiram, pa izhaja, da so v Trubarjevih
in Trostovih časih vendarle bili zaznavni neki pozitivni premiki v to
smer. V Trubarjevi biografiji je Jakob Andreæ zapisal, da so Trubarjevi
prevodi (Hišna postila) prinesli korist tudi Turkom, saj jih je skozi te
prevode veliko prišlo do pravega in zveličavnega spoznanja Jezusa
Kristusa, vendar iz omenjene Andreæjeve ugotovitve ni razvidno, kaj
natanko je imel v mislih. Enako velja tudi za Trostova dognanja, ki
prav tako do danes še niso bila podrobneje raziskana:
»TURKOV grozljivega carja ganila je Lutrova slava,
gôrel od žive je sle: z njim bi govoril bil rad:
Turkov grozljiva se truma spodbuja ob Trubarja spisih,
hvali na moč jih, po njih vidi, da Kristus je bog.«
Trostovi verzi pričajo o veliki priljubljenosti in spoštovanju, ki sta
ga bila deležna Luther in Trubar. O žalosti ob njuni smrti, o slavi,
ki sta si jo z delom prislužila, in o položaju, ki jima pripada zavoljo
njunega dušnega pastirstva, je Trost spregovoril v 16., 18. in 19. kitici.
O našem prvaku je zapisal:
»/z/vesti jokali Slovenci ob uri so tvoje se smrti,
Muze jokale celo, jokal je božji ovčnjak.«
»/d/okler Slovenija bo zvesta, cvelŕ bo Trubarja slava,
hvala živela po njem, z naukom dobljena, bo vdilj.«
»/p/rava se cerkev slovenska ponašaj s pastirstvom še takim,
vseh pastirjev prvak zmeraj bo TRUBAR ostal.«
Trostova hvalilna verzifikacija je brez dvoma primer leposlovnega
dela, katerega umetniška vrednost se odraža v uporabi dovršene
jezikovne oblike verzov (elegičnega distiha v obliki heksametra), ki
je po svoji notranji formi mešanica žalostinke (elegije) in hvalnice
(himne). O žalostinki govorimo, ker gre za pesem ob smrti, čeprav je
žalovanje izraženo le v eni kitici oziroma dveh distihih:
38 Fran Ilešič, v: Trubarjev zbornik, 1908, XIV, XV.
105
