Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 112
RAZPRAVE, [TUDIJE
teoretičnih vprašanj. V slovenske protestantske razmere ni vidneje
posegel, posredno pa je ogrozil Trubarjevo smer prek Krelja, deloma
Klombnerja, pa prek Gašperja Melisandra, ki naj bi odločneje spre
menil prakso v slovenski protestantski cerkvi v smeri flacijanizma,
pa ga je odpoved povabila kranjskih deželnih stanov prehitela.
Vendar je Flacij bil navzoč v prvem katekizmu s svojo razpravo De
vocabulo fidei, kar je v času interimskega obdobja v Nemčiji (1550)
bilo dejanje, ki označuje Trubarjev odpor do interima. Pozneje
se Trubar ni več srečal s Flacijem, pa tudi Flacijevega vpliva ne
opazimo več v njegovih delih. Če govorimo o Vlačićevem vplivu v
prvi slovenski knjigi, bi mogli reči, da je bil Trubar v Rothenburgu
blizu flacijanizmu in da je kot »exul Christi« (pregnan iz domovine
zaradi vere) razumel svoje poslanstvo v njegovem duhu. Pozneje se
je kaj hitro otresel Flacijeve načelne zagrizenosti in se v württem
berškem obdobju (Kempten) sprijaznil z zmernim bolj adiaforičnim
načinom dela znotraj prot estantizma. Trubarjevo poznejše razmerje
do flacijanizma je mogoče razumeti tudi zaradi razmer, ki so vladale
na Württemberškem, kjer je bil Flacijev vpliv nezaželen.3 Seveda
pa je bilo začetno obdobje slovenskega protestantizma povsem
drugačno, saj kot ugotavlja Vinkler, »odločna nedialoškost in sce
la zavzeto vztrajanje pri dokončnem (prav) tudi ‚ustanovitvenim
očetom‘ slovenskega slovstva ni bila tuja, zlasti podjetnemu tajniku
deželnih stanov Matiji Klombn erju ne, vendar se zdi, da je v ,cerkvi
slovenskega jezika‘ vsaj v prvem poldrugem desetletju njenega
obstoja za razliko od vseevropske odloč(e)nosti in izključujočnosti
nekoliko prevladala eklektična, združujoča odprtost (do različnih
smeri reformacijskega gibanja ali vsaj njihovih tekstov ali delov
le-teh) – vsaj do f lacijanstva, toda tudi do posameznih besedil
schwenckfeldijanske in celo anabaptistične provenience.«4
3 J. Rajhman, Slovenska reformacija v evropskem duhovnem previranju. V: Znamenje
14 (1984), 5, 395-402; isti, Flacijanstvo. V: Enciklopedija Slovenije (III, Eg-Hab).
Ljubljana: Mladinska knjiga 1989. Prim. tudi: M. Rupel, Povabilo in odpoved Gašperju
Melisandru. V: SR 8 (1955), 209–224; M. Mirković, Matija Vlačić Ilirik. Zagreb 1960;
O. Sakrausky, Der Flazianismus in Oberkärnten. V: Charinthia I, 171 (1981), 111–140.
4 J. Vinkler, Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje. Podobe drugovercev v slovenskem
protestantskem slovstvu 16. stoletja. Ljubljana 2010 (v tisku).
112
teoretičnih vprašanj. V slovenske protestantske razmere ni vidneje
posegel, posredno pa je ogrozil Trubarjevo smer prek Krelja, deloma
Klombnerja, pa prek Gašperja Melisandra, ki naj bi odločneje spre
menil prakso v slovenski protestantski cerkvi v smeri flacijanizma,
pa ga je odpoved povabila kranjskih deželnih stanov prehitela.
Vendar je Flacij bil navzoč v prvem katekizmu s svojo razpravo De
vocabulo fidei, kar je v času interimskega obdobja v Nemčiji (1550)
bilo dejanje, ki označuje Trubarjev odpor do interima. Pozneje
se Trubar ni več srečal s Flacijem, pa tudi Flacijevega vpliva ne
opazimo več v njegovih delih. Če govorimo o Vlačićevem vplivu v
prvi slovenski knjigi, bi mogli reči, da je bil Trubar v Rothenburgu
blizu flacijanizmu in da je kot »exul Christi« (pregnan iz domovine
zaradi vere) razumel svoje poslanstvo v njegovem duhu. Pozneje se
je kaj hitro otresel Flacijeve načelne zagrizenosti in se v württem
berškem obdobju (Kempten) sprijaznil z zmernim bolj adiaforičnim
načinom dela znotraj prot estantizma. Trubarjevo poznejše razmerje
do flacijanizma je mogoče razumeti tudi zaradi razmer, ki so vladale
na Württemberškem, kjer je bil Flacijev vpliv nezaželen.3 Seveda
pa je bilo začetno obdobje slovenskega protestantizma povsem
drugačno, saj kot ugotavlja Vinkler, »odločna nedialoškost in sce
la zavzeto vztrajanje pri dokončnem (prav) tudi ‚ustanovitvenim
očetom‘ slovenskega slovstva ni bila tuja, zlasti podjetnemu tajniku
deželnih stanov Matiji Klombn erju ne, vendar se zdi, da je v ,cerkvi
slovenskega jezika‘ vsaj v prvem poldrugem desetletju njenega
obstoja za razliko od vseevropske odloč(e)nosti in izključujočnosti
nekoliko prevladala eklektična, združujoča odprtost (do različnih
smeri reformacijskega gibanja ali vsaj njihovih tekstov ali delov
le-teh) – vsaj do f lacijanstva, toda tudi do posameznih besedil
schwenckfeldijanske in celo anabaptistične provenience.«4
3 J. Rajhman, Slovenska reformacija v evropskem duhovnem previranju. V: Znamenje
14 (1984), 5, 395-402; isti, Flacijanstvo. V: Enciklopedija Slovenije (III, Eg-Hab).
Ljubljana: Mladinska knjiga 1989. Prim. tudi: M. Rupel, Povabilo in odpoved Gašperju
Melisandru. V: SR 8 (1955), 209–224; M. Mirković, Matija Vlačić Ilirik. Zagreb 1960;
O. Sakrausky, Der Flazianismus in Oberkärnten. V: Charinthia I, 171 (1981), 111–140.
4 J. Vinkler, Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje. Podobe drugovercev v slovenskem
protestantskem slovstvu 16. stoletja. Ljubljana 2010 (v tisku).
112
