Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 115
FANIKA KRAJNC - VRE^KO
obsega najprej ponatis sedmih Trubarjevih pesmi iz 1550 in nato
60 pesmi raznih, povečini neznanih avtorjev in »prelagateljev«.8 Iz
omenjenega gesla ne moremo razbrati, v čem naj bi Klombner sledil
Vlačićevi verski usmeritvi, zato je toliko bolj zanimiva trditev, da je bil
nemiren duh brez globlje izobrazbe, intrigant in ambicijozen agitator. Tako
je Klombnerja prvi označil Theodor Elze, ko se je skliceval na njegovo
podlo delovanje v odnosu do Trubarjevega dela in na njegovo vlogo
v Trubarjevem sporu z I. Ungnadom zaradi hrvaških tiskov v uraški
tiskarni.9 Elze je označil Klombnerja kot agitatorja in spletkarja, ki je
predvsem zaradi svojega povzpetništva želel očrniti Trubarja v višjih
krogih.
Klombnerjevo delovanje v reformacijskem gibanju slovenskih in
hrvaških dežel je strokovni javnosti približal I. Kostrenčič, in sicer z
izdajo Klombnerjeve korespondence10 s sodobniki oziroma sodelavci
uraške Ungnadove tiskarne. Kostrenčič je v tübingenski univerzitetni
knjižnici naletel na številna pisma in druge dokumente, za katere
je kmalu ugotovil, da so napisani nemško, vendar s slovanskim
pridihom (slavisch gedacht und deutsch niedergeschrieben). V odkritem
gradivu je bilo jasno čutiti neodjenljivo vnemo korespondentov
okoli izdaj slovenskih in hrvaških tiskov, med katerimi je poleg Ivana
Ungnada in tovarišev bil tudi Matija Klombner. Tako je Kostrenčič
objavil dvajset pisem M. Klombnerja; ta je pisal P. Trubarju (pismo
III, str. 3), Ivanu Ungnadu (XVIII, 33; XIX, 35; op. 13, 57; XXXVII,
60; XXXVIII, 63; XLIV, 70; XLV, 72; XLVII, 73; LXXVIII, 123; LXXX,
127; XCIV, 157; CII, 169; CIV, 171; CXVIII, 184; CXXVII, 197; CXXX,
201;CXXXIV, 209) in Nikolaju Pichlerju, meščanu iz Beljaka (XLVI,
72). Objavljena so tudi 4 pisma Klombnerju, in sicer pisma Jurija
Vlahovića (XVI, 30) Johana Weixlerja (LIII, 81; LXXXIX, 140) in
Franca Barbe (LV, 84). V vseh pismih si Klombner močno prizadeva
za slovenske in hrvaške tiske v uraški tiskarni, hkrati pa je iz njih
8 J. Glonar, Matija Klombner, V: SBL II. Prim. tudi: Dimitz , Geschichte Krains II, Laibach
1875, 195; Elze, Gesangbücher, 4–15; isti, Trubers Briefe, 12, 67.
9 Th. Elze. Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken. Tübingen:
Literarische Verein in Stuttgart, 1897, 12.
10 I. Kostrenčić, Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur det
Südslaven im Jahre 1559-1565. Wien: Carl Gerold’s Sohn, 1874.
115
obsega najprej ponatis sedmih Trubarjevih pesmi iz 1550 in nato
60 pesmi raznih, povečini neznanih avtorjev in »prelagateljev«.8 Iz
omenjenega gesla ne moremo razbrati, v čem naj bi Klombner sledil
Vlačićevi verski usmeritvi, zato je toliko bolj zanimiva trditev, da je bil
nemiren duh brez globlje izobrazbe, intrigant in ambicijozen agitator. Tako
je Klombnerja prvi označil Theodor Elze, ko se je skliceval na njegovo
podlo delovanje v odnosu do Trubarjevega dela in na njegovo vlogo
v Trubarjevem sporu z I. Ungnadom zaradi hrvaških tiskov v uraški
tiskarni.9 Elze je označil Klombnerja kot agitatorja in spletkarja, ki je
predvsem zaradi svojega povzpetništva želel očrniti Trubarja v višjih
krogih.
Klombnerjevo delovanje v reformacijskem gibanju slovenskih in
hrvaških dežel je strokovni javnosti približal I. Kostrenčič, in sicer z
izdajo Klombnerjeve korespondence10 s sodobniki oziroma sodelavci
uraške Ungnadove tiskarne. Kostrenčič je v tübingenski univerzitetni
knjižnici naletel na številna pisma in druge dokumente, za katere
je kmalu ugotovil, da so napisani nemško, vendar s slovanskim
pridihom (slavisch gedacht und deutsch niedergeschrieben). V odkritem
gradivu je bilo jasno čutiti neodjenljivo vnemo korespondentov
okoli izdaj slovenskih in hrvaških tiskov, med katerimi je poleg Ivana
Ungnada in tovarišev bil tudi Matija Klombner. Tako je Kostrenčič
objavil dvajset pisem M. Klombnerja; ta je pisal P. Trubarju (pismo
III, str. 3), Ivanu Ungnadu (XVIII, 33; XIX, 35; op. 13, 57; XXXVII,
60; XXXVIII, 63; XLIV, 70; XLV, 72; XLVII, 73; LXXVIII, 123; LXXX,
127; XCIV, 157; CII, 169; CIV, 171; CXVIII, 184; CXXVII, 197; CXXX,
201;CXXXIV, 209) in Nikolaju Pichlerju, meščanu iz Beljaka (XLVI,
72). Objavljena so tudi 4 pisma Klombnerju, in sicer pisma Jurija
Vlahovića (XVI, 30) Johana Weixlerja (LIII, 81; LXXXIX, 140) in
Franca Barbe (LV, 84). V vseh pismih si Klombner močno prizadeva
za slovenske in hrvaške tiske v uraški tiskarni, hkrati pa je iz njih
8 J. Glonar, Matija Klombner, V: SBL II. Prim. tudi: Dimitz , Geschichte Krains II, Laibach
1875, 195; Elze, Gesangbücher, 4–15; isti, Trubers Briefe, 12, 67.
9 Th. Elze. Primus Trubers Briefe mit den dazu gehörigen Schriftstücken. Tübingen:
Literarische Verein in Stuttgart, 1897, 12.
10 I. Kostrenčić, Urkundliche Beiträge zur Geschichte der protestantischen Literatur det
Südslaven im Jahre 1559-1565. Wien: Carl Gerold’s Sohn, 1874.
115
