Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 120
RAZPRAVE, [TUDIJE
Vincenc Raj{p
REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Slovenski prostor je bil v času reformacije pretežno v okviru države
Svetega rimskega cesarstva. Zunaj Svetega rimskega cesarstva so bila
obmorska mesta Piran, Izola in Koper, ki so bila vključena v Beneško
republiko in kjer se reformacija ni uveljavila. Koprski škof Peter Pavel
Vergerij (1498–1565; škof 1536), ki je prestopil v protestantizem, je
Koper zapustil. Beneški republiki je pripadalo tudi ozemlje Beneških
Slovencev, Prekmurje pa je bilo del države Ogrske.
V slovenskem jezikovnem prostoru je reformacija potekala v
okviru reformacijskega gibanja države (Sveto rimsko cesarstvo) in
notranjeavstrijskih dežel, ki so imele skupnega deželnega kneza,
tj. Štajerske, Koroške in Kranjske, medtem ko se v deželi Goriški ni
globlje prijela. V teh deželah se je tako kot v večini drugih nemških
dežel uveljavila reformacija augsburške smeri. Vendar reformacija
v notranjeavstrijskih deželah ni prevladala, temveč je obstajala ob
katoliški Cerkvi. Reformacijo so podpirali deželni stanovi, medtem
ko je deželni knez ostal zvest katoliški tradiciji. Reformacija se je
utrjevala in organizacijsko razvijala v času nadvojvode, kasnejšega
kralja in cesarja Ferdinanda I. (1521–1564) in njegovega sina nad
vojvode Karla II. (1564–1590). Čeprav je bil Ferdinand zagovornik
cerkvenih reform in je bil pripravljen na kompromis s protestanti
glede obhajila in celibata, pa je odločno nasprotoval reformaciji, ki
bi se organizirala zunaj katoliške Cerkve. Prav tako ji je nasprotoval
tudi nadvojvoda Karel. Dinamika tega nasprotovanja je bila sicer
različna, vendar ni nove vere za vse podložnike nikdar dovolil. Tako
sta sočasno potekali reformacija in protireformacija, ki je dokončno
prevladala v času nadvojvode Ferdinanda III. (1590 nadvojvoda, 1619
120
Vincenc Raj{p
REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Slovenski prostor je bil v času reformacije pretežno v okviru države
Svetega rimskega cesarstva. Zunaj Svetega rimskega cesarstva so bila
obmorska mesta Piran, Izola in Koper, ki so bila vključena v Beneško
republiko in kjer se reformacija ni uveljavila. Koprski škof Peter Pavel
Vergerij (1498–1565; škof 1536), ki je prestopil v protestantizem, je
Koper zapustil. Beneški republiki je pripadalo tudi ozemlje Beneških
Slovencev, Prekmurje pa je bilo del države Ogrske.
V slovenskem jezikovnem prostoru je reformacija potekala v
okviru reformacijskega gibanja države (Sveto rimsko cesarstvo) in
notranjeavstrijskih dežel, ki so imele skupnega deželnega kneza,
tj. Štajerske, Koroške in Kranjske, medtem ko se v deželi Goriški ni
globlje prijela. V teh deželah se je tako kot v večini drugih nemških
dežel uveljavila reformacija augsburške smeri. Vendar reformacija
v notranjeavstrijskih deželah ni prevladala, temveč je obstajala ob
katoliški Cerkvi. Reformacijo so podpirali deželni stanovi, medtem
ko je deželni knez ostal zvest katoliški tradiciji. Reformacija se je
utrjevala in organizacijsko razvijala v času nadvojvode, kasnejšega
kralja in cesarja Ferdinanda I. (1521–1564) in njegovega sina nad
vojvode Karla II. (1564–1590). Čeprav je bil Ferdinand zagovornik
cerkvenih reform in je bil pripravljen na kompromis s protestanti
glede obhajila in celibata, pa je odločno nasprotoval reformaciji, ki
bi se organizirala zunaj katoliške Cerkve. Prav tako ji je nasprotoval
tudi nadvojvoda Karel. Dinamika tega nasprotovanja je bila sicer
različna, vendar ni nove vere za vse podložnike nikdar dovolil. Tako
sta sočasno potekali reformacija in protireformacija, ki je dokončno
prevladala v času nadvojvode Ferdinanda III. (1590 nadvojvoda, 1619
120
