Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 118
RAZPRAVE, [TUDIJE
ju očital, ker je bil prepričan, da je slediti samo enemu viru vrlina,
nasprotno pa je bilo zanj prevzemanje pobud iz različnih teoloških
izročil in smeri nekaj slabega. Po Klombnerju je bila Trubarjeva
Cerkovna ordnunga nekaj zmedenega.17 Pozneje, ko je prišlo v lute
ranski teologiji do spora med filipisti in flacijanci, se je Klombner
odkrito postavil na stran slednjih, saj si je vneto prizadeval za to, da
bi drugega superintendanta protestantske cerkve v Ljubljani Seba
stijana Krelja po smrti leta 1567 nasledil Kasper Mellisander, ki ga je
priporočil vodilni regensburški protestantski pridigar Nikolaus Gal
lus. Slednji je bil znan kot privrženec Matije Vlačića, saj je svojemu
učitelju Flaciusu ponudil zatočišče, ko je ta moral bežati iz Jene. 18
Klombnerjevo nagibanje k flacijancem ni jasno določeno. Neka
teri so menili, da zaradi prepričanja in da mu je teološko najbolj
ustrezalo Vlačićevo odločno zavračanje papistov, drugi pa so menili,
da zaradi svojih ostrih osebnih sporov s Trubarjem. Trubar je po
svojem dokončnem izgonu iz domovine in svoji ustalitvi na würt
temberškem popolnoma odkrito pristal pri filipistični razlagi lute
ranske misli in se je zavzemal, da bi vodstvo evangeličanske cerkvene
organizacije v Ljubljani prevzel zagovornik te usmeritve.19 Ta po
sebnost, ki se je prijela po letu 1550 in se za nekaj časa – vsaj do
Trub arjevega drugega izgona 1565 oziroma do čedalje odločnejšega
uveljavljanja katoliške reformacije v notranjeavstrijskih deželah – tudi
obdržala, je bila zagotovo vezana izrecno na osebo Primoža Trubarja
kot ključnega organizatorja »Cerkve slovenskega jezika«, njenega
prvega in ključnega superintendenta ter najpomembnejšega avtorja
slovenskega slovstva 16. stoletja.
Sklepne ugotovitve
Za našo tezo, da je bil Matija Klombner f lacijanec, ni globjih
dokazov. Bil pa je zagotovo znanec ali celo prijatelj Matije Vlačića
(Flaciusa) Illyrika in tako tudi njegov somišljenik. Brez dvoma je
17 M. Rupel, Primož Trubar, 167.
18 M. Rupel, prav tam.
19 I. Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja, 1999, 141.
118
ju očital, ker je bil prepričan, da je slediti samo enemu viru vrlina,
nasprotno pa je bilo zanj prevzemanje pobud iz različnih teoloških
izročil in smeri nekaj slabega. Po Klombnerju je bila Trubarjeva
Cerkovna ordnunga nekaj zmedenega.17 Pozneje, ko je prišlo v lute
ranski teologiji do spora med filipisti in flacijanci, se je Klombner
odkrito postavil na stran slednjih, saj si je vneto prizadeval za to, da
bi drugega superintendanta protestantske cerkve v Ljubljani Seba
stijana Krelja po smrti leta 1567 nasledil Kasper Mellisander, ki ga je
priporočil vodilni regensburški protestantski pridigar Nikolaus Gal
lus. Slednji je bil znan kot privrženec Matije Vlačića, saj je svojemu
učitelju Flaciusu ponudil zatočišče, ko je ta moral bežati iz Jene. 18
Klombnerjevo nagibanje k flacijancem ni jasno določeno. Neka
teri so menili, da zaradi prepričanja in da mu je teološko najbolj
ustrezalo Vlačićevo odločno zavračanje papistov, drugi pa so menili,
da zaradi svojih ostrih osebnih sporov s Trubarjem. Trubar je po
svojem dokončnem izgonu iz domovine in svoji ustalitvi na würt
temberškem popolnoma odkrito pristal pri filipistični razlagi lute
ranske misli in se je zavzemal, da bi vodstvo evangeličanske cerkvene
organizacije v Ljubljani prevzel zagovornik te usmeritve.19 Ta po
sebnost, ki se je prijela po letu 1550 in se za nekaj časa – vsaj do
Trub arjevega drugega izgona 1565 oziroma do čedalje odločnejšega
uveljavljanja katoliške reformacije v notranjeavstrijskih deželah – tudi
obdržala, je bila zagotovo vezana izrecno na osebo Primoža Trubarja
kot ključnega organizatorja »Cerkve slovenskega jezika«, njenega
prvega in ključnega superintendenta ter najpomembnejšega avtorja
slovenskega slovstva 16. stoletja.
Sklepne ugotovitve
Za našo tezo, da je bil Matija Klombner f lacijanec, ni globjih
dokazov. Bil pa je zagotovo znanec ali celo prijatelj Matije Vlačića
(Flaciusa) Illyrika in tako tudi njegov somišljenik. Brez dvoma je
17 M. Rupel, Primož Trubar, 167.
18 M. Rupel, prav tam.
19 I. Grdina, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja, 1999, 141.
118
