Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 161
Toma‘ Jurca
TRAKTAT IL BENEFICIO DI CRISTO KOT
OSREDNJI SPIS ITALIJANSKE REFORMACIJE
Uvod – proces proti Pietru Carnesecchiju
Proces in obsodba uglednega humanista, politika in visokega
uradnika rimske kurije Pietra Carnesecchija nemara še najbolj na
zorno priča o razmerah, v katerih so proti koncu 16. stoletja – Italijani
ga imenujejo cinquecento – usahnili reformacijski tokovi v Italiji.
Medtem ko se je v severnih deželah v tem času reformacija širila
predvsem s podporo posvetnih oblasti, pa so bile posebne politične
okoliščine na Apeninskem polotoku zaradi bližine Rima in okrepljene
dejavnosti inkvizicije vse prej kot naklonjene novim zamislim. To
dokazuje tudi dejstvo, da je moral Cosimo I. de’ Medici zaradi pritiska
papeža Pija V. izdati in izročiti svojega varovanca Carnesecchija, proti
katerem je bilo v tistem času zaradi širjenja »krivoverstva« sproženih
več procesov. Ker naj bi Pietro skrenil s prave poti, so mu avgusta leta
1567 zaplenili vse premoženje ter ga ob navzočnosti vseh kardinalov,
katerim naj bi bila kazen v opozorilo, v cerkvi Santa Maria sopra
Minerva v Rimu obsodili na grmado. Dve leti zatem je Cosimo od
papeža za svoje zasluge prejel naziv nadvojvode in pisno priznanje, v
katerem je bilo zapisano, da so zaradi njegove prizadevnosti Toskana
in okoliške pokrajine ozdravljene škodljivega vpliva strupenega krivo
verstva. A kaj je razglašal Pietro Carnesecchi, da ga je doletela taka
usoda? Cerkvene izpraševalce so med zaslišanjem zmotile predvsem
njegove izjave o tako imenovanih božjih izbrancih: »Za izbrance
Boga imam prave kristjane in tiste, ki so se navzeli njegovega duha
ter so tako postali njegovi otroci in bratje Jezusa Kristusa, s katerim
si bodo delili nebeško kraljestvo. Kdo so ti izbranci, nam ni dano
161
TRAKTAT IL BENEFICIO DI CRISTO KOT
OSREDNJI SPIS ITALIJANSKE REFORMACIJE
Uvod – proces proti Pietru Carnesecchiju
Proces in obsodba uglednega humanista, politika in visokega
uradnika rimske kurije Pietra Carnesecchija nemara še najbolj na
zorno priča o razmerah, v katerih so proti koncu 16. stoletja – Italijani
ga imenujejo cinquecento – usahnili reformacijski tokovi v Italiji.
Medtem ko se je v severnih deželah v tem času reformacija širila
predvsem s podporo posvetnih oblasti, pa so bile posebne politične
okoliščine na Apeninskem polotoku zaradi bližine Rima in okrepljene
dejavnosti inkvizicije vse prej kot naklonjene novim zamislim. To
dokazuje tudi dejstvo, da je moral Cosimo I. de’ Medici zaradi pritiska
papeža Pija V. izdati in izročiti svojega varovanca Carnesecchija, proti
katerem je bilo v tistem času zaradi širjenja »krivoverstva« sproženih
več procesov. Ker naj bi Pietro skrenil s prave poti, so mu avgusta leta
1567 zaplenili vse premoženje ter ga ob navzočnosti vseh kardinalov,
katerim naj bi bila kazen v opozorilo, v cerkvi Santa Maria sopra
Minerva v Rimu obsodili na grmado. Dve leti zatem je Cosimo od
papeža za svoje zasluge prejel naziv nadvojvode in pisno priznanje, v
katerem je bilo zapisano, da so zaradi njegove prizadevnosti Toskana
in okoliške pokrajine ozdravljene škodljivega vpliva strupenega krivo
verstva. A kaj je razglašal Pietro Carnesecchi, da ga je doletela taka
usoda? Cerkvene izpraševalce so med zaslišanjem zmotile predvsem
njegove izjave o tako imenovanih božjih izbrancih: »Za izbrance
Boga imam prave kristjane in tiste, ki so se navzeli njegovega duha
ter so tako postali njegovi otroci in bratje Jezusa Kristusa, s katerim
si bodo delili nebeško kraljestvo. Kdo so ti izbranci, nam ni dano
161
