Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 163
TOMA@ JURCA
Knjižico, katere edini ohranjeni izvod prve izdaje danes hrani Saint
John’s College Library, so zaradi velikega zanimanja v naslednjih letih
še večkrat ponatisnili; če verjamemo Vergeriju, so v šestih letih od
njenega prvega izida na beneškem ozemlju natisnili in prodali okoli
štirideset tisoč izvodov. Druga izdaja je izšla leta 1546 pri benečanu
Filippu Stagninu, tej pa je kmalu sledila še tretja, ki pa je bila, po vsej
verjetnosti zaradi obsodbe spisa na tridentinskem koncilu enain
dvajsetega julija 1546, brez letnice in imena tiskarja. Zanimiv je tudi
ponatis iz Tübingena iz leta 1565, namenjen italijansko govorečemu
prebivalstvu Dalmacije in Istre, ki sta ga uredila znana prevajalca
Luthrovih del Štefan Konzul in Anton Dalmata; en izvod hrani danes
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Do srede 19. stoletja
so bili prepričani, da je zaradi sistematičnega delovanja inkvizicije
delo za vedno izgubljeno,3 zdaj pa poznamo pet ohranjenih izvodov,
od katerih velja poleg »angleškega« (Venetiis. Apud Bernardinum
de Bidonis, 1543) omeniti še dva, ki ju hranijo v Stockholmu ter na
Dunaju (Venetiis. Apud Philippum Stagninum, 1546). Na Dunaju
je tudi izvod, ki pripada izdaji brez letnice in založnika, natisnjen
v Benetkah, Ljubljana pa se, kot rečeno, ponaša z edinim znanim
izvodom iz Tübingena.
Avtorstvo spisa je med procesom inkvizicije malo pred svojo
usmrtitvijo, razkril Pietro Carnesecchi, tesen prijatelj Marcantonia
Flaminia. Vendar pa so zapiske s procesa objavili šele leta 1870, zato
je med poznavalci še v prvi polovici devetnajstega stoletja prevlado
valo mnenje, da je njegov avtor Aonio Paleario, cenjeni humanist in
zagovornik reformacije. Po izidu odmevnih študij nemškega zgodo
vinarja Karla Benratha,4 ki se je poglobil v italijanske reformacijske
tokove šestnajstega stoletja, in objavi zapisov s procesa o Paleariu,
3 Leopold von Ranke je še leta 1834 menil, da je delo dokončno izgubljeno, in to
prepričanje je prevladovalo do leta 1855, ko je Churchill Babington odkril izvod
prve izdaje Bernarda Bidonija. Še istega leta je v Londonu objavil faksimile s
francoskim in angleškim prevodom, temu odkritju pa je sledila vrsta izdaj v
italijanščini, nemščini, angleščini, francoščini in španščini.
4 Karl Benrath je znan predvsem po svoji biografiji Bernardina Ochina, pridigarja
iz Valdésovega kroga, ki se je po smrti Španca zatekel h Calvinu v Ženevo; gl. Karl
Benrath, Bernardino Ochino von Siena, Ein Beitrag zur Geschichte der Reformation,
Nieuwkoop, De Graaf, 1968.
163
Knjižico, katere edini ohranjeni izvod prve izdaje danes hrani Saint
John’s College Library, so zaradi velikega zanimanja v naslednjih letih
še večkrat ponatisnili; če verjamemo Vergeriju, so v šestih letih od
njenega prvega izida na beneškem ozemlju natisnili in prodali okoli
štirideset tisoč izvodov. Druga izdaja je izšla leta 1546 pri benečanu
Filippu Stagninu, tej pa je kmalu sledila še tretja, ki pa je bila, po vsej
verjetnosti zaradi obsodbe spisa na tridentinskem koncilu enain
dvajsetega julija 1546, brez letnice in imena tiskarja. Zanimiv je tudi
ponatis iz Tübingena iz leta 1565, namenjen italijansko govorečemu
prebivalstvu Dalmacije in Istre, ki sta ga uredila znana prevajalca
Luthrovih del Štefan Konzul in Anton Dalmata; en izvod hrani danes
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Do srede 19. stoletja
so bili prepričani, da je zaradi sistematičnega delovanja inkvizicije
delo za vedno izgubljeno,3 zdaj pa poznamo pet ohranjenih izvodov,
od katerih velja poleg »angleškega« (Venetiis. Apud Bernardinum
de Bidonis, 1543) omeniti še dva, ki ju hranijo v Stockholmu ter na
Dunaju (Venetiis. Apud Philippum Stagninum, 1546). Na Dunaju
je tudi izvod, ki pripada izdaji brez letnice in založnika, natisnjen
v Benetkah, Ljubljana pa se, kot rečeno, ponaša z edinim znanim
izvodom iz Tübingena.
Avtorstvo spisa je med procesom inkvizicije malo pred svojo
usmrtitvijo, razkril Pietro Carnesecchi, tesen prijatelj Marcantonia
Flaminia. Vendar pa so zapiske s procesa objavili šele leta 1870, zato
je med poznavalci še v prvi polovici devetnajstega stoletja prevlado
valo mnenje, da je njegov avtor Aonio Paleario, cenjeni humanist in
zagovornik reformacije. Po izidu odmevnih študij nemškega zgodo
vinarja Karla Benratha,4 ki se je poglobil v italijanske reformacijske
tokove šestnajstega stoletja, in objavi zapisov s procesa o Paleariu,
3 Leopold von Ranke je še leta 1834 menil, da je delo dokončno izgubljeno, in to
prepričanje je prevladovalo do leta 1855, ko je Churchill Babington odkril izvod
prve izdaje Bernarda Bidonija. Še istega leta je v Londonu objavil faksimile s
francoskim in angleškim prevodom, temu odkritju pa je sledila vrsta izdaj v
italijanščini, nemščini, angleščini, francoščini in španščini.
4 Karl Benrath je znan predvsem po svoji biografiji Bernardina Ochina, pridigarja
iz Valdésovega kroga, ki se je po smrti Španca zatekel h Calvinu v Ženevo; gl. Karl
Benrath, Bernardino Ochino von Siena, Ein Beitrag zur Geschichte der Reformation,
Nieuwkoop, De Graaf, 1968.
163
