Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 162
RAZPRAVE, [TUDIJE
vedeti z gotovostjo […] pozna jih samo Bog, mi pa lahko o njih le
domnevamo.«1
Pravi kristjani naj bi bili torej tisti ljudje, ki jih druži darilo iskrene
vere, o njihovi iskrenosti, zaslugah ter morebitnem odrešenju pa ni
moč soditi po pravilih zemeljskih institucij. Podobne nauke je v Italiji
začel širiti Španec Juan de Valdés, ki se je v pred domačo inkvizicijo
zatekel v Italijo v začetku tridesetih let šestnajstega stoletja.
Traktat o Jezusovi dobroti
Spis Il Trattato utilissimo del beneficio di Giesu’ Cristo crocifisso verso
i cristiani so prvič natisnili leta 1543 v beneški tiskarni Bernarda
de’ Bindonija, kjer so leto pozsneje poskrbeli tudi za Savonarolove
Prediche sopra Aggeo. Leta 1549 je Peter Pavel Vergerij, nekdanji koprski
škof, takrat že na strani reformacije, v komentarju k seznamu pre
povedanih knjig, ki ga je sestavil monsignor Giovanni della Casa,
omenil, da se je v šestih letih, kolikor je minilo od prve tiskane izdaje,
traktat na beneškem ozemlju hitro širil in uspešno prodajal. Vergerij
je omenjeni spis dobro poznal, po vsej verjetnosti pa je vedel tudi
nekaj o njegovem avtorstvu, saj je istega leta ob neki drugi priložnosti
omenil, da »sta zadevo spisala dva človeka, eden ga je začel, drugi
pa končal ter dopolnil, oba pa sta v Italiji in ju vodilni možje ter
pom embneži v Rimu dobro poznajo in cenijo.«2 Vergerij je svoja
takratna razmišljanja o skrivnostnem traktatu, ki ga je poimenoval
»il dolce libriccino«, razširil tudi s previdnim pozivom piscema, da
razkrijeta svoji imeni javnosti, če jima seveda ni bolj po volji, da se še
naprej skrivata in v miru opravljata svoji cerkveni službi. Tudi sam je
s svojim delovanjem v Kopru namreč odkrito podprl nekatera refor
macijska prepričanja in se moral zato umakniti na sever. A preden
spregovorimo o avtorjih traktata, velja pojasniti še nekaj zadev,
povezanih z izdajami spisa.
1 Delio Cantimori, Eretici italiani del Cinquecento, Einaudi, Torino 1992, str. 459.
2 Anne Jacobson Schutte; Pier Paolo Vergerio e la Riforma a Venezia (it. prevod.), Il veltro
Editrice, Roma, 1988, IV, str. 190. Gl. tudi Silvano Cavazza, »Quei che vogliono Cristo
senza croce« – Vergerio e i prelati riformatori italiani, v: Pier Paolo Vergerio il Giovane,
a cura di Ugo Rozzo, Forum, Udine 2000, str. 115, 116.
162
vedeti z gotovostjo […] pozna jih samo Bog, mi pa lahko o njih le
domnevamo.«1
Pravi kristjani naj bi bili torej tisti ljudje, ki jih druži darilo iskrene
vere, o njihovi iskrenosti, zaslugah ter morebitnem odrešenju pa ni
moč soditi po pravilih zemeljskih institucij. Podobne nauke je v Italiji
začel širiti Španec Juan de Valdés, ki se je v pred domačo inkvizicijo
zatekel v Italijo v začetku tridesetih let šestnajstega stoletja.
Traktat o Jezusovi dobroti
Spis Il Trattato utilissimo del beneficio di Giesu’ Cristo crocifisso verso
i cristiani so prvič natisnili leta 1543 v beneški tiskarni Bernarda
de’ Bindonija, kjer so leto pozsneje poskrbeli tudi za Savonarolove
Prediche sopra Aggeo. Leta 1549 je Peter Pavel Vergerij, nekdanji koprski
škof, takrat že na strani reformacije, v komentarju k seznamu pre
povedanih knjig, ki ga je sestavil monsignor Giovanni della Casa,
omenil, da se je v šestih letih, kolikor je minilo od prve tiskane izdaje,
traktat na beneškem ozemlju hitro širil in uspešno prodajal. Vergerij
je omenjeni spis dobro poznal, po vsej verjetnosti pa je vedel tudi
nekaj o njegovem avtorstvu, saj je istega leta ob neki drugi priložnosti
omenil, da »sta zadevo spisala dva človeka, eden ga je začel, drugi
pa končal ter dopolnil, oba pa sta v Italiji in ju vodilni možje ter
pom embneži v Rimu dobro poznajo in cenijo.«2 Vergerij je svoja
takratna razmišljanja o skrivnostnem traktatu, ki ga je poimenoval
»il dolce libriccino«, razširil tudi s previdnim pozivom piscema, da
razkrijeta svoji imeni javnosti, če jima seveda ni bolj po volji, da se še
naprej skrivata in v miru opravljata svoji cerkveni službi. Tudi sam je
s svojim delovanjem v Kopru namreč odkrito podprl nekatera refor
macijska prepričanja in se moral zato umakniti na sever. A preden
spregovorimo o avtorjih traktata, velja pojasniti še nekaj zadev,
povezanih z izdajami spisa.
1 Delio Cantimori, Eretici italiani del Cinquecento, Einaudi, Torino 1992, str. 459.
2 Anne Jacobson Schutte; Pier Paolo Vergerio e la Riforma a Venezia (it. prevod.), Il veltro
Editrice, Roma, 1988, IV, str. 190. Gl. tudi Silvano Cavazza, »Quei che vogliono Cristo
senza croce« – Vergerio e i prelati riformatori italiani, v: Pier Paolo Vergerio il Giovane,
a cura di Ugo Rozzo, Forum, Udine 2000, str. 115, 116.
162
