Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 164
RAZPRAVE, [TUDIJE
dvomov ni bilo več. Avtorja sta bila Benedetto da Mantova in Marc
antonio Flaminio.
Flaminio, ki je besedilo uredil, jezikovno popravil in prelil v
tekoč ljudski jezik, je bil v prvi polovici 16. stoletja bolj znan po svoji
liriki v latinskem jeziku, bil pa je tudi učenec Juana de Valdésa,5 ene
najpomembnejših osebnosti italijanske reformacije. Španec, ki je
občudoval Erazma Rotterdamskega in si z njim pogosto dopisoval,
se je v Italijo zatekel po procesu, ki ga je zaradi avtorstva spisa Dialogo
de doctrina cristiana proti njemu sprožila inkvizicija v domovini, po
krajšem bivanju v Rimu, kjer je užival podporo Klementa VII., pa
se je sredi tridesetih let 16. stoletja ustalil v Neaplju. Tam je okoli
sebe zbral ugleden krog somišljenikov, med katerimi so bili poleg
avtorjev Beneficia tudi omenjeni Pietro Carnesecchi, Giulia Gonzaga,
Bernard ino Ochino, Pietro Vermigli, Vittore Soranzo ter nadškof
Pietro Antonio di Capua. Čeprav učenje Valdésa ni zaznamovala
protipapeška nastrojenost, pa se njegovi spisi, kot sta dokazala Delio
Cantimori in Carlos Gilly, precej opirajo na Luthrovo misel.6 Tu velja
omeniti predvsem prepričanje o opravičenju po veri oziroma »Jezu
sovo dobroto« (beneficio di Cristo), kot je zamisel z Melanchthonovo
sintagmo v svojih spisih pogosto povzel Valdés, pa tudi s tem pove
zane nauke o pobožnosti kot sadu opravičenja (la pietà come frutto
della giustificazione) ter vernikih kot božjih izbrancih (l’elezione divina
del credente).
A vrnimo se k avtorstvu Beneficia. Kot je potrdil Carnesecchi, je
delo napisal benediktinec Benedetto Fontanini, ki se je iz Mantove,
kjer je imela korenine njegova rodbina, najprej preselil v samostan
San Giorgio Maggiore v Benetkah, nato pa so ga leta 1537 premestili
v Catanio. Med potovanjem na Sicilijo se je verjetno ustavil v Neaplju
ter se seznanil z Valdésom in njegovim krogom, prijateljstvo s Fla
5 Juana de Valdésa pogosto zamenjujejo z njegovim bratom Alfonsom, ki je bil
kancler na dvoru Karla V. in znan po svojih ostrih spisih proti Klementu VII.,
napisanih po oplenjenju Rima 1527. Spis Dialogo de Mercurio y Caron nekateri
pripisujejo tudi Juanu.
6 Delio Cantimori, Il circolo di Juan de Valdes e gli altri gruppi evangelici, v: Umanesimo
e religione nel Rinascimento, Einaudi, Torino 1975, str 197. Gl. tudi Savatore
Caponetto, La riforma prostestante nell’ Italia del Cinquecento, Claudiana, Torino
1992, str. 83.
164
dvomov ni bilo več. Avtorja sta bila Benedetto da Mantova in Marc
antonio Flaminio.
Flaminio, ki je besedilo uredil, jezikovno popravil in prelil v
tekoč ljudski jezik, je bil v prvi polovici 16. stoletja bolj znan po svoji
liriki v latinskem jeziku, bil pa je tudi učenec Juana de Valdésa,5 ene
najpomembnejših osebnosti italijanske reformacije. Španec, ki je
občudoval Erazma Rotterdamskega in si z njim pogosto dopisoval,
se je v Italijo zatekel po procesu, ki ga je zaradi avtorstva spisa Dialogo
de doctrina cristiana proti njemu sprožila inkvizicija v domovini, po
krajšem bivanju v Rimu, kjer je užival podporo Klementa VII., pa
se je sredi tridesetih let 16. stoletja ustalil v Neaplju. Tam je okoli
sebe zbral ugleden krog somišljenikov, med katerimi so bili poleg
avtorjev Beneficia tudi omenjeni Pietro Carnesecchi, Giulia Gonzaga,
Bernard ino Ochino, Pietro Vermigli, Vittore Soranzo ter nadškof
Pietro Antonio di Capua. Čeprav učenje Valdésa ni zaznamovala
protipapeška nastrojenost, pa se njegovi spisi, kot sta dokazala Delio
Cantimori in Carlos Gilly, precej opirajo na Luthrovo misel.6 Tu velja
omeniti predvsem prepričanje o opravičenju po veri oziroma »Jezu
sovo dobroto« (beneficio di Cristo), kot je zamisel z Melanchthonovo
sintagmo v svojih spisih pogosto povzel Valdés, pa tudi s tem pove
zane nauke o pobožnosti kot sadu opravičenja (la pietà come frutto
della giustificazione) ter vernikih kot božjih izbrancih (l’elezione divina
del credente).
A vrnimo se k avtorstvu Beneficia. Kot je potrdil Carnesecchi, je
delo napisal benediktinec Benedetto Fontanini, ki se je iz Mantove,
kjer je imela korenine njegova rodbina, najprej preselil v samostan
San Giorgio Maggiore v Benetkah, nato pa so ga leta 1537 premestili
v Catanio. Med potovanjem na Sicilijo se je verjetno ustavil v Neaplju
ter se seznanil z Valdésom in njegovim krogom, prijateljstvo s Fla
5 Juana de Valdésa pogosto zamenjujejo z njegovim bratom Alfonsom, ki je bil
kancler na dvoru Karla V. in znan po svojih ostrih spisih proti Klementu VII.,
napisanih po oplenjenju Rima 1527. Spis Dialogo de Mercurio y Caron nekateri
pripisujejo tudi Juanu.
6 Delio Cantimori, Il circolo di Juan de Valdes e gli altri gruppi evangelici, v: Umanesimo
e religione nel Rinascimento, Einaudi, Torino 1975, str 197. Gl. tudi Savatore
Caponetto, La riforma prostestante nell’ Italia del Cinquecento, Claudiana, Torino
1992, str. 83.
164
