Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 165
TOMA@ JURCA
miniom pa je najbrž sklenil že med svojim bivanjem v Benetkah,
v času, ko je Marcantonio obiskoval Corteseja, opata omenjenega
samos tana. Fontaninijevo sicilsko obdobje zaznamuje njegovo dru
ženje z rojakom iz Mantove Teofilom Folengom, najvidnejšim pred
stavnikom literarne zvrsti, imenovane poesia maccheronica, ter Gior
giom Riolijem, znanim pod vzdevkom Siculo, ki so ga zaradi kri
voverstva usmrtili leta 1551. Proces so leta 1548 sprožili tudi proti
Fontaniniju, a se je ta zaradi zaščite, ki jo je užival pri benediktincih,
in zaradi redovne pravice, da sami sodijo svojim bratom, ki so zašli
na kriva pota, ognil ostrejši kazni inkvizicije. Poleg tega, da je bil
nekaj časa zaprt v samostanu Santa Giustina v Padovi in da se je
nato vrnil v Mantovo, o njegovem življenju ne vemo dosti več. Ker ni
nikoli odkrito nastopil proti svojim nadrejenim in Rimski cerkvi in
ker je bil podobno kot Flaminio in Carnesecchi prepričan, da pripada
nevidni Cerkvi zveličanih, ki se bodo zaradi preganjanja in muk na
zemlji pozneje združili s Kristusom, bi ga lahko označili z izrazom
»pokoren upornik«, ki ga je nedavno skoval J. C. Nieto.7 Omenjeni
avtor je tako označil španska mistika Francisca Ortiza in Giovannija
della Croceja, ki sta se kljub krivici in trpljenju po dolgoletnem
zaporu uklonila inkviziciji, tega pa nista storila zaradi zlomljenega
duha, ampak zavoljo prepričanja, da je posnemanje trpečega Kristusa
najočitnejše znamenje zveličanja (elezione divina). Posnemanje Jezuso
vega trpljenja je tudi eden osrednjih naukov Juana de Valdésa, ki
je trpljenje za Evangelij in po vzoru Jezusa opisal kot »gran dono
di Iddio«.8 Nemara pa je še primernejši izraz za pasivno ravnanje,
značilno za Valdesov krog, v tistem času skoval že Calvin (Kalvin), ki
je navidezno podrejanje Rimski cerkvi, njeni dogmatiki in bogoslužju,
označil za nikodemizem,9 in še bolj ostro kot Vergerij obsodil tiste
protestante, ki so se na ta način izognili pregonu inkvizicije. Seveda
pa ne gre pozabiti, da so bile razmere v Italiji zaradi nestanovitnosti
7 J.C. Nieto, Two Spanish Mystics as Submissive Rebels, Bibliothčque d’Humanisme et
Renaissance, XXXIII, 1971, str. 63–77.
8 Il Beneficio di Cristo, ur. Salvatore Caponetto, Claudiana, Torino 2009, str. 69.
Slovenski prevod besedila temelji na drugi, dopolnjeni izdaji spisa (1991), ki jo je
prav tako uredil Salvatore Caponetto.
9 Nikodem je bil farizej, ki je ponoči na skrivaj hodil poslušat Jezusa. (Jn, 3)
165
miniom pa je najbrž sklenil že med svojim bivanjem v Benetkah,
v času, ko je Marcantonio obiskoval Corteseja, opata omenjenega
samos tana. Fontaninijevo sicilsko obdobje zaznamuje njegovo dru
ženje z rojakom iz Mantove Teofilom Folengom, najvidnejšim pred
stavnikom literarne zvrsti, imenovane poesia maccheronica, ter Gior
giom Riolijem, znanim pod vzdevkom Siculo, ki so ga zaradi kri
voverstva usmrtili leta 1551. Proces so leta 1548 sprožili tudi proti
Fontaniniju, a se je ta zaradi zaščite, ki jo je užival pri benediktincih,
in zaradi redovne pravice, da sami sodijo svojim bratom, ki so zašli
na kriva pota, ognil ostrejši kazni inkvizicije. Poleg tega, da je bil
nekaj časa zaprt v samostanu Santa Giustina v Padovi in da se je
nato vrnil v Mantovo, o njegovem življenju ne vemo dosti več. Ker ni
nikoli odkrito nastopil proti svojim nadrejenim in Rimski cerkvi in
ker je bil podobno kot Flaminio in Carnesecchi prepričan, da pripada
nevidni Cerkvi zveličanih, ki se bodo zaradi preganjanja in muk na
zemlji pozneje združili s Kristusom, bi ga lahko označili z izrazom
»pokoren upornik«, ki ga je nedavno skoval J. C. Nieto.7 Omenjeni
avtor je tako označil španska mistika Francisca Ortiza in Giovannija
della Croceja, ki sta se kljub krivici in trpljenju po dolgoletnem
zaporu uklonila inkviziciji, tega pa nista storila zaradi zlomljenega
duha, ampak zavoljo prepričanja, da je posnemanje trpečega Kristusa
najočitnejše znamenje zveličanja (elezione divina). Posnemanje Jezuso
vega trpljenja je tudi eden osrednjih naukov Juana de Valdésa, ki
je trpljenje za Evangelij in po vzoru Jezusa opisal kot »gran dono
di Iddio«.8 Nemara pa je še primernejši izraz za pasivno ravnanje,
značilno za Valdesov krog, v tistem času skoval že Calvin (Kalvin), ki
je navidezno podrejanje Rimski cerkvi, njeni dogmatiki in bogoslužju,
označil za nikodemizem,9 in še bolj ostro kot Vergerij obsodil tiste
protestante, ki so se na ta način izognili pregonu inkvizicije. Seveda
pa ne gre pozabiti, da so bile razmere v Italiji zaradi nestanovitnosti
7 J.C. Nieto, Two Spanish Mystics as Submissive Rebels, Bibliothčque d’Humanisme et
Renaissance, XXXIII, 1971, str. 63–77.
8 Il Beneficio di Cristo, ur. Salvatore Caponetto, Claudiana, Torino 2009, str. 69.
Slovenski prevod besedila temelji na drugi, dopolnjeni izdaji spisa (1991), ki jo je
prav tako uredil Salvatore Caponetto.
9 Nikodem je bil farizej, ki je ponoči na skrivaj hodil poslušat Jezusa. (Jn, 3)
165
