Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 167
TOMA@ JURCA
ština. V zvezi s tem velja omeniti strujo, kateri so pripadali kardinala
Reginald Pole in Gasparo Contarini ter benediktinec Gregorio Cor
tese. Poudarjala je pomembnost Božje milosti in opravičenja po veri
ter se obenem zavzemala za spravo omenjenih luteranskih zamisli s
katolištvom. Kardinal Contarini je leto poprej v Regensburgu vneto
zagovarjal omenjeno spravo, toda njegovi poskusi na pogovorih, ki jih
je sklical Karel V., da bi ohranil politično in versko enotnost Nemčije,
so bili neuspešni. V Regensburg je prišel tudi mladi Calvin, ki je lahko,
kot vsi drugi navzoči, že opazil nepopravljiv razkol v krščanstvu in
nepremostljiv prepad, ki je na eni strani reformatorje odrezal od
rimske Katoliške cerkve in na drugi že napovedal protireformacijo
na krilih odločnega boja proti njihovim zamislim.
Enaindvajsetega julija 1542 je z bulo Licet ab initio Pavel III. po
španskem zgledu ustanovil sodišče rimske inkvizicije, s čimer je v
veliki meri omejil svobodo takšnih razprav na univerzah, akademijah,
v cerkvah in na drugih javnih mestih. S strogim nadziranjem tiskarn,
knjigarn in šol ter objavo prvih Indices librorum prohibitorum so in
kvizitorji pod vodstvom Giana Pierta Carafe, kasnejšega Pavla IV.,
napovedali neusmiljeno vojno proti krivovercem, spričo česar so se
razmere za italijanske reformatorje občutno poslabšale in zaostrile.
Po vrnitvi iz Regensburga so Contarinija v Rimu obtožili luteranstva
in beneški kardinal se je umaknil v Bologno, kjer je avgusta 1542
umrl. Malo pozneje sta dva toskanska pridigarja, priljubljena tako
med italijanski izobraženci kot med širšimi množicami, Bernardino
Ochino in Pietro Martire Vermigli, prečkala Alpe in se pred pozivi
inkvizicije zatekla v Švico. Juan de Valdés je umrl že leto poprej.
V teh negotovih razmerah so v Benetkah prvič natisnili knjižico,
katere avtorja sta pod krinko anonimnosti povzela nauke Španca, ki
so se navezovali na Cerkev božjih izbrancev, utemeljeno z brezp ogoj
nim verovanjem v Jezusa in njegovo dobroto. V delu tako ne zasledi
mo izrazov »Katoliška cerkev« ali »Rimska cerkev«, o kateri zelo na
kratko in v polemičnem tonu spregovori odlomek tretjega poglavja:
»Če bomo iskali pravico in oprostitev grehov zgolj v spoštovanju
Postave, ki jo je Bog slovesno razodel na gori Sinaj, bomo ostali brez
Jezusove milosti. Podobno velja za tiste, ki se pretvarjajo, da bodo pri
Bogu opravičeni zaradi svojih zakonov in pravil. Naj pretehtajo in
167
ština. V zvezi s tem velja omeniti strujo, kateri so pripadali kardinala
Reginald Pole in Gasparo Contarini ter benediktinec Gregorio Cor
tese. Poudarjala je pomembnost Božje milosti in opravičenja po veri
ter se obenem zavzemala za spravo omenjenih luteranskih zamisli s
katolištvom. Kardinal Contarini je leto poprej v Regensburgu vneto
zagovarjal omenjeno spravo, toda njegovi poskusi na pogovorih, ki jih
je sklical Karel V., da bi ohranil politično in versko enotnost Nemčije,
so bili neuspešni. V Regensburg je prišel tudi mladi Calvin, ki je lahko,
kot vsi drugi navzoči, že opazil nepopravljiv razkol v krščanstvu in
nepremostljiv prepad, ki je na eni strani reformatorje odrezal od
rimske Katoliške cerkve in na drugi že napovedal protireformacijo
na krilih odločnega boja proti njihovim zamislim.
Enaindvajsetega julija 1542 je z bulo Licet ab initio Pavel III. po
španskem zgledu ustanovil sodišče rimske inkvizicije, s čimer je v
veliki meri omejil svobodo takšnih razprav na univerzah, akademijah,
v cerkvah in na drugih javnih mestih. S strogim nadziranjem tiskarn,
knjigarn in šol ter objavo prvih Indices librorum prohibitorum so in
kvizitorji pod vodstvom Giana Pierta Carafe, kasnejšega Pavla IV.,
napovedali neusmiljeno vojno proti krivovercem, spričo česar so se
razmere za italijanske reformatorje občutno poslabšale in zaostrile.
Po vrnitvi iz Regensburga so Contarinija v Rimu obtožili luteranstva
in beneški kardinal se je umaknil v Bologno, kjer je avgusta 1542
umrl. Malo pozneje sta dva toskanska pridigarja, priljubljena tako
med italijanski izobraženci kot med širšimi množicami, Bernardino
Ochino in Pietro Martire Vermigli, prečkala Alpe in se pred pozivi
inkvizicije zatekla v Švico. Juan de Valdés je umrl že leto poprej.
V teh negotovih razmerah so v Benetkah prvič natisnili knjižico,
katere avtorja sta pod krinko anonimnosti povzela nauke Španca, ki
so se navezovali na Cerkev božjih izbrancev, utemeljeno z brezp ogoj
nim verovanjem v Jezusa in njegovo dobroto. V delu tako ne zasledi
mo izrazov »Katoliška cerkev« ali »Rimska cerkev«, o kateri zelo na
kratko in v polemičnem tonu spregovori odlomek tretjega poglavja:
»Če bomo iskali pravico in oprostitev grehov zgolj v spoštovanju
Postave, ki jo je Bog slovesno razodel na gori Sinaj, bomo ostali brez
Jezusove milosti. Podobno velja za tiste, ki se pretvarjajo, da bodo pri
Bogu opravičeni zaradi svojih zakonov in pravil. Naj pretehtajo in
167
