Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 243
TRAUGOTT JÄHNICHEN
vrednote in interese ter njihovo (nezadostno) udeležbo pri političnih
procesih. Revščina v tem širšem smislu implicira visoko mero resi-
gnacije, ker ti sloji nimajo trdnega prepričanja, da lahko s svojimi
lastnimi silami kaj spremenijo glede svojega življenjskega položaja.
Takšno okolje opisuje spomenica EKD s pojmom izključenosti
(»Ausschluss«), ekskluzije, ki izhajajoč od onemogočenega dostopa
do trga dela »pogosto vodi tudi do izključenosti iz socialnega in
političnega dogajanja. Nasproti tem tendencam odrivanja ob stran,
ki pogosto sprožajo negativno spiralo, meri soudeleženost na od-
piranje za elementarno zahtevo po soudeleženosti pri življenjskih
možnostih družbe.«10
Teološko-socialnoetično je ta perspektiva utemeljena z nekim
pojmovanjem pravičnosti, ki ga v osnovi določa koncept pravične
soudeleženosti in ki ima za cilj čim bolj široko integracijo vseh
članov družbe. Ker nihče ne sme biti izključen od temeljnih socialnih
dobrin, kot so izobrazba, zdravje ali socialna varnost, je treba vse
oblike ekskluzije – od dejanskega odrekanja izobraževanih možnosti
prek brezposelnosti vse do izključevanja od soudeleženosti pri poli-
tičnem in kulturnem življenju zaradi hudih materialnih omejitev –
označiti kot škandalozne, proti njim se je treba zelo odločno boriti.
Pravičnost soudeleženosti s tega stališča enako vključuje pravičnost
usposabljanja kot pravičnost distribucije in tako gre dlje od alter-
native med klasično potrošniško socialno politiko na eni strani in
investicijskimi izdatki za programe izobraževanja in kvalifikacije po
drugi strani. V tem smislu označuje »pravična soudeleženost« druž-
benopolitični ideal, ki ga je z izdajo te spomenice formuliral Svet
Evangeličanske cerkve v Nemčiji. Izhajajoč od tega ideala spomenica
ne predstavlja kakega radikalnega političnega programa »iz enega
kosa« – kot bi to zelo prijalo nekaterim kritikom. Vzrok za to ni le v
dejstvu, da po poti nadomestnega konsenza, ki je značilen za cerk-
vena stališča, ne moremo pričakovati enostavnega zdravila za vse. V
bistvu se ima poslanica za svoje usklajujoče stališče zahvaliti ravno
dejstvu, da njeni avtorji sploh ne vedo tako natančno, kako bi bilo
mogoče doseči več pravičnosti pri soudeleženosti, in v tem se loči od
10 N.n.m. str. 43.
241
vrednote in interese ter njihovo (nezadostno) udeležbo pri političnih
procesih. Revščina v tem širšem smislu implicira visoko mero resi-
gnacije, ker ti sloji nimajo trdnega prepričanja, da lahko s svojimi
lastnimi silami kaj spremenijo glede svojega življenjskega položaja.
Takšno okolje opisuje spomenica EKD s pojmom izključenosti
(»Ausschluss«), ekskluzije, ki izhajajoč od onemogočenega dostopa
do trga dela »pogosto vodi tudi do izključenosti iz socialnega in
političnega dogajanja. Nasproti tem tendencam odrivanja ob stran,
ki pogosto sprožajo negativno spiralo, meri soudeleženost na od-
piranje za elementarno zahtevo po soudeleženosti pri življenjskih
možnostih družbe.«10
Teološko-socialnoetično je ta perspektiva utemeljena z nekim
pojmovanjem pravičnosti, ki ga v osnovi določa koncept pravične
soudeleženosti in ki ima za cilj čim bolj široko integracijo vseh
članov družbe. Ker nihče ne sme biti izključen od temeljnih socialnih
dobrin, kot so izobrazba, zdravje ali socialna varnost, je treba vse
oblike ekskluzije – od dejanskega odrekanja izobraževanih možnosti
prek brezposelnosti vse do izključevanja od soudeleženosti pri poli-
tičnem in kulturnem življenju zaradi hudih materialnih omejitev –
označiti kot škandalozne, proti njim se je treba zelo odločno boriti.
Pravičnost soudeleženosti s tega stališča enako vključuje pravičnost
usposabljanja kot pravičnost distribucije in tako gre dlje od alter-
native med klasično potrošniško socialno politiko na eni strani in
investicijskimi izdatki za programe izobraževanja in kvalifikacije po
drugi strani. V tem smislu označuje »pravična soudeleženost« druž-
benopolitični ideal, ki ga je z izdajo te spomenice formuliral Svet
Evangeličanske cerkve v Nemčiji. Izhajajoč od tega ideala spomenica
ne predstavlja kakega radikalnega političnega programa »iz enega
kosa« – kot bi to zelo prijalo nekaterim kritikom. Vzrok za to ni le v
dejstvu, da po poti nadomestnega konsenza, ki je značilen za cerk-
vena stališča, ne moremo pričakovati enostavnega zdravila za vse. V
bistvu se ima poslanica za svoje usklajujoče stališče zahvaliti ravno
dejstvu, da njeni avtorji sploh ne vedo tako natančno, kako bi bilo
mogoče doseči več pravičnosti pri soudeleženosti, in v tem se loči od
10 N.n.m. str. 43.
241
