Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 245
TRAUGOTT JÄHNICHEN
omogoča, da živi – materialno, predvsem pa duhovno – dobro živ-
ljenje. Dobra izobrazba zvišuje individualno kompetentnost za raz-
reševanje problemov in človeku zato celo pomaga shajati z malo
denarja, kajti izobraženec bo z denarjem ravnal bolj pametno in
varčno kot nekdo s pomanjkljivo izobrazbo.
Poleg tega kažejo vsi razpoložljivi podatki, da izobrazba človeku
odpira večje možnosti na trgu dela, s tem pa premagovanje brezpo-
selnosti in tendenčno višje dohodke. Zato igra zahteva po boljši
izobraževalni politiki centralno vlogo v okviru »Poti iz revščine«,13 o
katerih se razpravlja v spomenici. Boljša izobraževalna politika se
mora začeti že v predšolski dobi, v času rednega šolanja pa mora
predvsem premagovali hendikepe otrok, ki so bolj oddaljeni od
izobraženstva. V podporo tej nalogi je treba vzpostaviti institucije,
ki bodo podpirale socializacijo in ki bi lahko izravnale startne
minuse otrok iz socialno šibkih slojev. Razen tega je potrebna
»nenehna evalvacija napredkov pri učenju za vsakega otroka, ki bo
terjala odgovornost od vrtca in šole naprej za ves potek izobraževanja
posameznega šolarja. Doslej učenci sami nosijo vse tveganje.«14
Spomenica razume pojem izobraževanja (Bildung) širše od obi-
čajnega posredovanja znanja in naslanjajoč se na spomenico EKD o
izobraževanju iz leta 2003 pojmuje izobraževanje kot preplet učenja,
vedenja, spretnosti, zavesti o vrednotah, stališč in zmožnosti za
ukrepanje znotraj horizonta razlag življenja, ki izhajajo od nekega
smisla. V tem smislu mora izobraževanje – to je podnaslov spo-
menice – vzgajati ljudi za prevzemanje lastne odgovornosti in za
solidarnost. Vtem ko se spomenica osredotoča na problematiko
izobraževanja kot osrednjega izziva boja proti revščini, ima tu za cilj
ne le čim občutnejše zmanjšanje tveganja revščine, temveč tudi
uvežbavanje solidarnosti. Razen tega spomenica jasno opozarja tudi
na druge perspektive boja proti revščini, na pomen stabilne socialne
države v smislu pravičnosti distribucije, na ustvarjanje delovnih mest
na primer z zmanjševanje obremenitev faktorja »delo«, na velik
pomen družin ter na naloge diakonijskih in cerkvenih občin.
13 Prim. Gerechte Teilhabe, n.n.m., str. 50 isl.
14 N.n.m., str. 66.
243
omogoča, da živi – materialno, predvsem pa duhovno – dobro živ-
ljenje. Dobra izobrazba zvišuje individualno kompetentnost za raz-
reševanje problemov in človeku zato celo pomaga shajati z malo
denarja, kajti izobraženec bo z denarjem ravnal bolj pametno in
varčno kot nekdo s pomanjkljivo izobrazbo.
Poleg tega kažejo vsi razpoložljivi podatki, da izobrazba človeku
odpira večje možnosti na trgu dela, s tem pa premagovanje brezpo-
selnosti in tendenčno višje dohodke. Zato igra zahteva po boljši
izobraževalni politiki centralno vlogo v okviru »Poti iz revščine«,13 o
katerih se razpravlja v spomenici. Boljša izobraževalna politika se
mora začeti že v predšolski dobi, v času rednega šolanja pa mora
predvsem premagovali hendikepe otrok, ki so bolj oddaljeni od
izobraženstva. V podporo tej nalogi je treba vzpostaviti institucije,
ki bodo podpirale socializacijo in ki bi lahko izravnale startne
minuse otrok iz socialno šibkih slojev. Razen tega je potrebna
»nenehna evalvacija napredkov pri učenju za vsakega otroka, ki bo
terjala odgovornost od vrtca in šole naprej za ves potek izobraževanja
posameznega šolarja. Doslej učenci sami nosijo vse tveganje.«14
Spomenica razume pojem izobraževanja (Bildung) širše od obi-
čajnega posredovanja znanja in naslanjajoč se na spomenico EKD o
izobraževanju iz leta 2003 pojmuje izobraževanje kot preplet učenja,
vedenja, spretnosti, zavesti o vrednotah, stališč in zmožnosti za
ukrepanje znotraj horizonta razlag življenja, ki izhajajo od nekega
smisla. V tem smislu mora izobraževanje – to je podnaslov spo-
menice – vzgajati ljudi za prevzemanje lastne odgovornosti in za
solidarnost. Vtem ko se spomenica osredotoča na problematiko
izobraževanja kot osrednjega izziva boja proti revščini, ima tu za cilj
ne le čim občutnejše zmanjšanje tveganja revščine, temveč tudi
uvežbavanje solidarnosti. Razen tega spomenica jasno opozarja tudi
na druge perspektive boja proti revščini, na pomen stabilne socialne
države v smislu pravičnosti distribucije, na ustvarjanje delovnih mest
na primer z zmanjševanje obremenitev faktorja »delo«, na velik
pomen družin ter na naloge diakonijskih in cerkvenih občin.
13 Prim. Gerechte Teilhabe, n.n.m., str. 50 isl.
14 N.n.m., str. 66.
243
