Page 240 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 240
[TUDIJSKI VE^ERI
ni treba udejaniti ali doseči vsega v tem življenju in ni treba konzu-
mirati vsega, kar smo sami investirali. Z izginevanjem take onstran-
ske usmeritve v procesu sekularizacije se spodkopava odgovornost
do prihodnosti, in to je poanta Havlove diagnoze.
Tudi če nimamo empiričnih teoloških študij, s pomočjo katerih
bi mogli preverjati to povezavo, na katero se Havel sklicuje, se
vendarle njegova argumentacija zdi precej plavzibilna. To velja zlasti
tedaj, če upoštevamo še druge posredujoče variable za povezanost
stališč zastran religije in odgovornosti do prihodnosti. Denimo iz
sobivanja z otroki in vnuki in skrbi zanje rezultira bistvena moti-
vacija za ravnanje, usmerjeno v prihodnost. Ker imajo religiozno
formirani ljudje v različnih kulturah v povprečju občutno več otrok
kot ne-religiozno formirani2 in ker lahko štejemo odgovornost do
otrok za enega od odločilnih faktorjev povezanosti povprečnega
živetja življenja s prihodnostjo, obstaja očitno na tej ravni visoka
korelacija med religioznimi prepričanji in odgovornostjo do pri-
hodnjih generacij. Toda ker v sodobnosti v industrijskih družbah
nenehno narašča delež ljudi, ki živijo brez otrok in vnukov, bi to
utegnilo predstavljati nadaljnje, vsaj enako dramatično spodko-
pavanje odgovornosti do prihodnosti, kot naj bi ga po Havlovi tezi
sprožil proces sekularizacije. Če to malo zaostrimo, si lahko za-
stavimo vprašanje, ali ne obstaja nevarnost, da bi se lahko družbe
brez močnih religioznih usmeritev in z naraščajočim deležem tistih,
katerih življenjski svet ni zvezan s prihodnjimi generacijami, obna-
šale v smislu »končne igre«3 – to je, igre, po kateri ne pride nič več!
Temeljne krize sodobne družbe torej v bistvu rezultirajo iz neke
osnovne drže, ki ne skrbi v zadostni meri ali pa sploh nič za odgo-
vornost do prihodnosti in v tem smislu daje pečat ravnanju, ki ni v
zadostni meri trajnostno. Ta diagnoza ne velja samo z ozirom na
ekološke nevarnosti, temveč tudi za osrednje področje gospodar-
skega ravnanja, kakor se je to v zadnjem času izrazilo v gospodarski
krizi in krizi finančnih trgov. V tem smislu je Evangeličanska cerkev
Nemčije (EKD) v svoji izjavi »Kot razpoka v visokem zidu« (Wie ein
2 FAZ, dne 16. 5. 2007
3 Prim. tudi igro Samuela Becketta, Endspiel, Frankfurt/M. 1957.
238
ni treba udejaniti ali doseči vsega v tem življenju in ni treba konzu-
mirati vsega, kar smo sami investirali. Z izginevanjem take onstran-
ske usmeritve v procesu sekularizacije se spodkopava odgovornost
do prihodnosti, in to je poanta Havlove diagnoze.
Tudi če nimamo empiričnih teoloških študij, s pomočjo katerih
bi mogli preverjati to povezavo, na katero se Havel sklicuje, se
vendarle njegova argumentacija zdi precej plavzibilna. To velja zlasti
tedaj, če upoštevamo še druge posredujoče variable za povezanost
stališč zastran religije in odgovornosti do prihodnosti. Denimo iz
sobivanja z otroki in vnuki in skrbi zanje rezultira bistvena moti-
vacija za ravnanje, usmerjeno v prihodnost. Ker imajo religiozno
formirani ljudje v različnih kulturah v povprečju občutno več otrok
kot ne-religiozno formirani2 in ker lahko štejemo odgovornost do
otrok za enega od odločilnih faktorjev povezanosti povprečnega
živetja življenja s prihodnostjo, obstaja očitno na tej ravni visoka
korelacija med religioznimi prepričanji in odgovornostjo do pri-
hodnjih generacij. Toda ker v sodobnosti v industrijskih družbah
nenehno narašča delež ljudi, ki živijo brez otrok in vnukov, bi to
utegnilo predstavljati nadaljnje, vsaj enako dramatično spodko-
pavanje odgovornosti do prihodnosti, kot naj bi ga po Havlovi tezi
sprožil proces sekularizacije. Če to malo zaostrimo, si lahko za-
stavimo vprašanje, ali ne obstaja nevarnost, da bi se lahko družbe
brez močnih religioznih usmeritev in z naraščajočim deležem tistih,
katerih življenjski svet ni zvezan s prihodnjimi generacijami, obna-
šale v smislu »končne igre«3 – to je, igre, po kateri ne pride nič več!
Temeljne krize sodobne družbe torej v bistvu rezultirajo iz neke
osnovne drže, ki ne skrbi v zadostni meri ali pa sploh nič za odgo-
vornost do prihodnosti in v tem smislu daje pečat ravnanju, ki ni v
zadostni meri trajnostno. Ta diagnoza ne velja samo z ozirom na
ekološke nevarnosti, temveč tudi za osrednje področje gospodar-
skega ravnanja, kakor se je to v zadnjem času izrazilo v gospodarski
krizi in krizi finančnih trgov. V tem smislu je Evangeličanska cerkev
Nemčije (EKD) v svoji izjavi »Kot razpoka v visokem zidu« (Wie ein
2 FAZ, dne 16. 5. 2007
3 Prim. tudi igro Samuela Becketta, Endspiel, Frankfurt/M. 1957.
238
