Page 283 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 283
KARL W. SCHWARZ
Trubarja je torej odlikovala ekumenska širina, ki pa ga je pogosto
pahnila v nevarne veroizpovedne vrtince. Hudobneži so širili sum,
da se v njegovem prevodu Svetega pisma [Ta drugi deil tiga Noviga
testamenta, 1560] skriva »zwinglijevsko« izročilo, zaradi česar je bilo
1559/60 [na ukaz württemberškega vojvode] ustavljeno tiskanje v
Urachu in je Trubar šele, ko so besedilo preverili cenzorji [češkega]
kralja [Maksimilijana], dosegel popolno oprostitev obtožb. Tudi ko
je za potrebe svoje domovine sestavil usklajeno veroizpoved (Articuli
oli deili te prave ?tare vere ker?zhanske, Tübingen 1562), spoj treh
reformacijskih veroizpovedi v eno (»Drey Christliche Confessionen,
namlich Augspurgische, Wirtembergische und Sächsische, […] in diß
Windisch Buch zusammen gezogen«, tj. »Tri krščanske veroizpovedi,
namreč augsburška, württemberška in saška, […] povezane v to
slovensko knjigo«), se je oglasil očitek zaradi mešanja veroizpovedi.
Nazadnje je tudi njegova Cerkovna ordninga iz leta 1564 spodbodla
sum, da v njenih izvajanjih o Gospodovi večerji ni teološke višine
wittenberške reformacije, temveč so primešane »kalvinistične prvi-
ne«, zato je bilo treba za nadzor prevesti sporne odlomke v nemščino.
Trubar je morda občasno nihal med Zürichom in Wittenbergom
in poskušal posredovati; tako je bil tudi v drzni zgodovinarski
konstrukciji prikazan kot predhodnik Leuenberškega soglasja lute-
ranskih in reformiranih Cerkva, celo kot zavetnik Skupnosti evan-
geljskih Cerkva v Evropi (Schwarz 2009). Proti koncu svojega živl-
jenja pa se je vendarle kot luteranec zavzel za poenotenje luteranstva.
Formula soglasja (Formula concordiae, 1577) je bila k sporazumu narav-
nana opora za razlaganje Augsburške veroizpovedi (1530); bila je tudi
formula za združitev po Luthrovi smrti (1546) razcepljene witten-
berške reformacije. Trubar je izdelal slovensko besedilo in se tudi
potrudil, da je notranjeavstrijsko duhovništvo sprejelo formulo
soglasja. To delovanje ga kaže kot luthrovca s posebnim teološkim
poudarkom njegove švabske nove domovine.
III
Zelo primerno je, da je obravnavana biografija slovenskega refor-
matorja Primoža Trubarja predstavljena v nemščini ob koroški
deželni razstavi (Glaubwürdig bleiben: 500 Jahre protestantischer Aben-
281
Trubarja je torej odlikovala ekumenska širina, ki pa ga je pogosto
pahnila v nevarne veroizpovedne vrtince. Hudobneži so širili sum,
da se v njegovem prevodu Svetega pisma [Ta drugi deil tiga Noviga
testamenta, 1560] skriva »zwinglijevsko« izročilo, zaradi česar je bilo
1559/60 [na ukaz württemberškega vojvode] ustavljeno tiskanje v
Urachu in je Trubar šele, ko so besedilo preverili cenzorji [češkega]
kralja [Maksimilijana], dosegel popolno oprostitev obtožb. Tudi ko
je za potrebe svoje domovine sestavil usklajeno veroizpoved (Articuli
oli deili te prave ?tare vere ker?zhanske, Tübingen 1562), spoj treh
reformacijskih veroizpovedi v eno (»Drey Christliche Confessionen,
namlich Augspurgische, Wirtembergische und Sächsische, […] in diß
Windisch Buch zusammen gezogen«, tj. »Tri krščanske veroizpovedi,
namreč augsburška, württemberška in saška, […] povezane v to
slovensko knjigo«), se je oglasil očitek zaradi mešanja veroizpovedi.
Nazadnje je tudi njegova Cerkovna ordninga iz leta 1564 spodbodla
sum, da v njenih izvajanjih o Gospodovi večerji ni teološke višine
wittenberške reformacije, temveč so primešane »kalvinistične prvi-
ne«, zato je bilo treba za nadzor prevesti sporne odlomke v nemščino.
Trubar je morda občasno nihal med Zürichom in Wittenbergom
in poskušal posredovati; tako je bil tudi v drzni zgodovinarski
konstrukciji prikazan kot predhodnik Leuenberškega soglasja lute-
ranskih in reformiranih Cerkva, celo kot zavetnik Skupnosti evan-
geljskih Cerkva v Evropi (Schwarz 2009). Proti koncu svojega živl-
jenja pa se je vendarle kot luteranec zavzel za poenotenje luteranstva.
Formula soglasja (Formula concordiae, 1577) je bila k sporazumu narav-
nana opora za razlaganje Augsburške veroizpovedi (1530); bila je tudi
formula za združitev po Luthrovi smrti (1546) razcepljene witten-
berške reformacije. Trubar je izdelal slovensko besedilo in se tudi
potrudil, da je notranjeavstrijsko duhovništvo sprejelo formulo
soglasja. To delovanje ga kaže kot luthrovca s posebnim teološkim
poudarkom njegove švabske nove domovine.
III
Zelo primerno je, da je obravnavana biografija slovenskega refor-
matorja Primoža Trubarja predstavljena v nemščini ob koroški
deželni razstavi (Glaubwürdig bleiben: 500 Jahre protestantischer Aben-
281
