Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 280
RAZGLEDI, VPOGLEDI
univerzitetne knjižnice. Ruplova biografija Trubarja (Rupel 1962)
po mojem prepričanju še ni presežena, temveč je zgledno delo, zlasti
še v nemškem prevodu in predelavi (Rupel 1965) Balduina Sarie
(1893–1974). Številni zborniki in monografije so zanesljivo izrisali
reformatorjevo podobo iz različnih zornih kotov; Javorškova upo-
dobitev je v primerjavi z njo deloma nekako lesorezna, v svoji stru-
peni polemiki zoper katoliško teologijo in Cerkev pa občasno plehka
(na primer z besedama »rimski cirkus«). Toda na drugi strani pri-
dobiva Javorškova knjiga poseben čar z gibkim neizumetničenim
jezikom, s svojo jasno premočrtnostjo, tudi takrat, kadar v skoraj
hagiografski maniri slavi očeta slovenskega jezika in slovstva ter ga
upodablja kot vizionarskega oznanjevalca slovenske narodne zavesti.
Pomembno je Javorškovo grajanje tistih piscev, ki Trubarja zožu-
jejo na njegove jezikovne zasluge ter spregledujejo, da je bil duhovnik
in da se je posvečal teološkemu poslanstvu. Za dopolnilo moramo
celo dodati, da je bilo ob pokopu Trubarja v Derendingenu blizu
Tübingena, v zadnjem kraju njegovega delovanja v izgnanstvu,
rečeno: Trubar ni bil »navaden vaški župnik«, ki bi mislil le na
derendinške župljane, temveč je kot »zvest pastir in škof« bdel nad
vsemi evangeljskimi cerkvami v preslavni vojvodini Kranjski (Sakrau-
sky 1989, 67).
O Trubarjevem teološkem stališču je bilo že veliko ugibanja.
Znana je sodba, da po znanstvenem merilu Trubar ni bil nikakršen
učen teolog, temveč bolj praktik, ki je izhajal iz dušnega skrbstva, da
bi pomagal svojemu slovenskemu ljudstvu, torej ireniška osebnost,
ki je docela izgubila veselje do teološkega disputa – v nasprotju z
luteranskim teologom Matijo Vlačićem (Mathias Flacius Illyricus,
1520–1575) iz Istre, ki je kot zagrizen Lutherjev učenec in vodja tako
imenovanih gnezioluterancev močno vplival na reformacijo v Av-
striji. Da se je Trubar vsekakor vpisal tudi na univerzo, namreč na
Almo Mater Rudolfino na Dunaju, je Rupel nazadnje zanesljivo
dokazal (Rupel 1962a); v tem je treba Javorška popraviti. In tudi toga
trditev, da moremo Trubarja prav razumeti samo, če ga štejemo za
učenca Erazma Rotterdamskega (1469–1536), potrebuje nekaj po-
pravljanja. Nedvomno je nadvse vznemirljivo humanistično ozračje
na škofovskem dvoru Petra Bonoma (1458–1546) v Trstu odprlo
278
univerzitetne knjižnice. Ruplova biografija Trubarja (Rupel 1962)
po mojem prepričanju še ni presežena, temveč je zgledno delo, zlasti
še v nemškem prevodu in predelavi (Rupel 1965) Balduina Sarie
(1893–1974). Številni zborniki in monografije so zanesljivo izrisali
reformatorjevo podobo iz različnih zornih kotov; Javorškova upo-
dobitev je v primerjavi z njo deloma nekako lesorezna, v svoji stru-
peni polemiki zoper katoliško teologijo in Cerkev pa občasno plehka
(na primer z besedama »rimski cirkus«). Toda na drugi strani pri-
dobiva Javorškova knjiga poseben čar z gibkim neizumetničenim
jezikom, s svojo jasno premočrtnostjo, tudi takrat, kadar v skoraj
hagiografski maniri slavi očeta slovenskega jezika in slovstva ter ga
upodablja kot vizionarskega oznanjevalca slovenske narodne zavesti.
Pomembno je Javorškovo grajanje tistih piscev, ki Trubarja zožu-
jejo na njegove jezikovne zasluge ter spregledujejo, da je bil duhovnik
in da se je posvečal teološkemu poslanstvu. Za dopolnilo moramo
celo dodati, da je bilo ob pokopu Trubarja v Derendingenu blizu
Tübingena, v zadnjem kraju njegovega delovanja v izgnanstvu,
rečeno: Trubar ni bil »navaden vaški župnik«, ki bi mislil le na
derendinške župljane, temveč je kot »zvest pastir in škof« bdel nad
vsemi evangeljskimi cerkvami v preslavni vojvodini Kranjski (Sakrau-
sky 1989, 67).
O Trubarjevem teološkem stališču je bilo že veliko ugibanja.
Znana je sodba, da po znanstvenem merilu Trubar ni bil nikakršen
učen teolog, temveč bolj praktik, ki je izhajal iz dušnega skrbstva, da
bi pomagal svojemu slovenskemu ljudstvu, torej ireniška osebnost,
ki je docela izgubila veselje do teološkega disputa – v nasprotju z
luteranskim teologom Matijo Vlačićem (Mathias Flacius Illyricus,
1520–1575) iz Istre, ki je kot zagrizen Lutherjev učenec in vodja tako
imenovanih gnezioluterancev močno vplival na reformacijo v Av-
striji. Da se je Trubar vsekakor vpisal tudi na univerzo, namreč na
Almo Mater Rudolfino na Dunaju, je Rupel nazadnje zanesljivo
dokazal (Rupel 1962a); v tem je treba Javorška popraviti. In tudi toga
trditev, da moremo Trubarja prav razumeti samo, če ga štejemo za
učenca Erazma Rotterdamskega (1469–1536), potrebuje nekaj po-
pravljanja. Nedvomno je nadvse vznemirljivo humanistično ozračje
na škofovskem dvoru Petra Bonoma (1458–1546) v Trstu odprlo
278
