Page 281 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 281
KARL W. SCHWARZ
Trubarju oči. Tam – Javoršek piše o »svobodomiselnem krogu« – je
bil pritegnjen k branju Erazmovih parafraz na knjige Nove zaveze.
Zahtevo humanistov, da mora biti Sveto pismo dostopno vsakemu in
zato prevedeno v ljudske jezike, je Trubar spoznal v Trstu – in jo
pozneje sam uresničeval. Vendar pa ni obstal na sredi poti, kakor je
Erazem, temveč se je razvijal naprej – v smer, ki jo je zarisalo refor-
macijsko gibanje. Med svojim drugim bivanjem v Trstu se je srečal
tudi s teologijo švicarskih reformatorjev, s spisi Konrada Pellikana
(1478–1556) in Heinricha Bullingerja (1504–1575), naslednika Hul-
drycha Zwinglija (1484–1531) v Zürichu, nazadnje s knjigo Jeana
Calvina (1509–1564). To spodbudi Javorška k tezi, da je Calvin zato
tako navdušil Trubarja, ker je bil tako izviren in demokratičen;
Calvin in tudi Zwingli sta bila kot Švicarja v svojem »pojmovanju in
izvajanju mestne demokracije daleč pred vsemi drugimi duhovi
tedanje dobe, zakaj Švica se je urejala kot neodvisna republika in
predvsem kot edinstvena demokratična vladavina«. Na drugem
mestu pisec nastopi s tezo, da je Trubar v svoje pismo Bullingerju v
Zürich skril ključ do svojih največjih skrivnosti: v svojem globokem
in skrito notranjem prepričanju naj bi bil zwinglijevec. Ko se je
Trubar trgal od rimskokatoliške teologije in se pridružil reformaciji,
naj bi nanj vplival Zwingli. Kot drugoten dokaz navaja Javoršek
Trubarjevo ljubezen do ljudstva, ki jo je lahko povzel, tako naj bi
mislili, samo iz švicarske demokracije. To je seveda konstrukcija, ki
naj bi postala verjetna z Javorškovim nizanjem teoloških prednikov.
Trubarjevo pismo züriškemu teologu Bullingerju 13. septembra
1555, ki ga Javoršek označuje za ključ, je zelo pomembno zaradi
drugega razloga. V njem Trubar piše, da mu je »naročila vsa cerkev
moje domovine«, naj prevede Novo zavezo »v slovenski jezik« (Rajh-
man 1986, 23, 24). Prevajalski načrt se je še širil. V Amandenhofu
opuščenega samostana Urach je nekdanji vrhovni poveljnik spodnje-
in notranjeavstrijskih dežel Ivan Ungnad Ženeški (1493–1564), ki se
je iz verskih razlogov leta 1555 odpovedal svoji službi in se preselil
na Württemberško, ustanovil »biblijski zavod«, tj. slovensko, hrva-
ško in cirilsko tiskarno (Weismann 1986), vodenje zavoda pa je
zaupal Trubarju. Prevajalski načrt se je preoblikoval v reformacijsko
delovanje med Južnimi Slovani. Cilj njegovega misijonarskega priza-
279
Trubarju oči. Tam – Javoršek piše o »svobodomiselnem krogu« – je
bil pritegnjen k branju Erazmovih parafraz na knjige Nove zaveze.
Zahtevo humanistov, da mora biti Sveto pismo dostopno vsakemu in
zato prevedeno v ljudske jezike, je Trubar spoznal v Trstu – in jo
pozneje sam uresničeval. Vendar pa ni obstal na sredi poti, kakor je
Erazem, temveč se je razvijal naprej – v smer, ki jo je zarisalo refor-
macijsko gibanje. Med svojim drugim bivanjem v Trstu se je srečal
tudi s teologijo švicarskih reformatorjev, s spisi Konrada Pellikana
(1478–1556) in Heinricha Bullingerja (1504–1575), naslednika Hul-
drycha Zwinglija (1484–1531) v Zürichu, nazadnje s knjigo Jeana
Calvina (1509–1564). To spodbudi Javorška k tezi, da je Calvin zato
tako navdušil Trubarja, ker je bil tako izviren in demokratičen;
Calvin in tudi Zwingli sta bila kot Švicarja v svojem »pojmovanju in
izvajanju mestne demokracije daleč pred vsemi drugimi duhovi
tedanje dobe, zakaj Švica se je urejala kot neodvisna republika in
predvsem kot edinstvena demokratična vladavina«. Na drugem
mestu pisec nastopi s tezo, da je Trubar v svoje pismo Bullingerju v
Zürich skril ključ do svojih največjih skrivnosti: v svojem globokem
in skrito notranjem prepričanju naj bi bil zwinglijevec. Ko se je
Trubar trgal od rimskokatoliške teologije in se pridružil reformaciji,
naj bi nanj vplival Zwingli. Kot drugoten dokaz navaja Javoršek
Trubarjevo ljubezen do ljudstva, ki jo je lahko povzel, tako naj bi
mislili, samo iz švicarske demokracije. To je seveda konstrukcija, ki
naj bi postala verjetna z Javorškovim nizanjem teoloških prednikov.
Trubarjevo pismo züriškemu teologu Bullingerju 13. septembra
1555, ki ga Javoršek označuje za ključ, je zelo pomembno zaradi
drugega razloga. V njem Trubar piše, da mu je »naročila vsa cerkev
moje domovine«, naj prevede Novo zavezo »v slovenski jezik« (Rajh-
man 1986, 23, 24). Prevajalski načrt se je še širil. V Amandenhofu
opuščenega samostana Urach je nekdanji vrhovni poveljnik spodnje-
in notranjeavstrijskih dežel Ivan Ungnad Ženeški (1493–1564), ki se
je iz verskih razlogov leta 1555 odpovedal svoji službi in se preselil
na Württemberško, ustanovil »biblijski zavod«, tj. slovensko, hrva-
ško in cirilsko tiskarno (Weismann 1986), vodenje zavoda pa je
zaupal Trubarju. Prevajalski načrt se je preoblikoval v reformacijsko
delovanje med Južnimi Slovani. Cilj njegovega misijonarskega priza-
279
