Page 279 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 279
KARL W. SCHWARZ
čića, Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, ki so daljši ali krajši čas
delovali v njej (Hüttl-Hubert 2003 in 2004; ista 2011 v: Rajšp,
Schwarz, Dybás).
Trubarjev pomen za razvoj Slovencev v nacijo (Rotar 1991) in za
uveljavitev slovenske narodnostne samobitnosti (Sturm-Schnabl) je
nesporen in je poudarjen tudi v obravnavani Javorškovi knjigi.
Trubar teolog je bil osvetljen v dragoceni zbirki Biblia Slavica: leta
2006 je izšel zvezek dokumentov in komentarjev o svetopisemskem
prevajanju Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina (Krašovec, Merše,
Rothe 2006), ki je izpolnil vsa pričakovanja. Za faksimile enega izmed
virov je izvirnik posodil Evangeličanski diecezni muzej v Brežah
(Fresach).
Od leta 2005 izhaja posebno glasilo za vprašanja protestantizma,
ki ga izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar in ki si
je za naslov izbralo znamenite Trubarjeve besede »Stati inu obstati«;
revija se posveča tudi zgodovini protestantizma, reformacijskemu
slovstvu in preučevanju Trubarja (Kerševan 2005 sl.).
Neštete prireditve v Trubarjevem letu 2008 je komaj mogoče zajeti
v pregled (Zorn 2008). Omenjam le nekaj znanstvenih srečanj, ki
sem jih sam spremljal, na primer v Slovenski matici v Ljubljani (Jerše
2009), na Univerzi Ljubljana (Bjelčevič 2010), v Rimu (Škulj 2009),
Trstu (Pirjevec 2009), Trubarjevi rojstni župniji Škocjan blizu Tur-
jaka (Marolt 2008), ne nazadnje jeseni 2008 na Dunaju (Rajšp,
Schwarz, Dybás 2011), kjer so že pol leta poprej v okviru obsežnega
razpravljanja o humanizmu (Rajšp 2011a) obravnavali tudi Trubarja.
Natisnjen je tudi že zbornik jubilejnega simpozija v Tübingenu leta
2008, ki je interdisciplinarno prikazal Trubarja kot »reformatorja
med Slovenijo in Württembergom« (Schindling, Setzler, Sönke
2011).
II
Ognjevita knjiga Jožeta Javorška ne more, pa tudi noče znanstve-
no tekmovati z novejšo poplavo strokovnih spisov. Nekaterim sta-
rejšim piscem sicer kritično nasprotuje. Občasno se zazdi, da je nje-
govo polemiziranje pretirano, zlasti z Mirkom Ruplom (1901–1963),
ljubljanskim literarnim zgodovinarjem in ravnateljem Narodne in
277
čića, Ivana Prijatelja in Franceta Kidriča, ki so daljši ali krajši čas
delovali v njej (Hüttl-Hubert 2003 in 2004; ista 2011 v: Rajšp,
Schwarz, Dybás).
Trubarjev pomen za razvoj Slovencev v nacijo (Rotar 1991) in za
uveljavitev slovenske narodnostne samobitnosti (Sturm-Schnabl) je
nesporen in je poudarjen tudi v obravnavani Javorškovi knjigi.
Trubar teolog je bil osvetljen v dragoceni zbirki Biblia Slavica: leta
2006 je izšel zvezek dokumentov in komentarjev o svetopisemskem
prevajanju Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina (Krašovec, Merše,
Rothe 2006), ki je izpolnil vsa pričakovanja. Za faksimile enega izmed
virov je izvirnik posodil Evangeličanski diecezni muzej v Brežah
(Fresach).
Od leta 2005 izhaja posebno glasilo za vprašanja protestantizma,
ki ga izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar in ki si
je za naslov izbralo znamenite Trubarjeve besede »Stati inu obstati«;
revija se posveča tudi zgodovini protestantizma, reformacijskemu
slovstvu in preučevanju Trubarja (Kerševan 2005 sl.).
Neštete prireditve v Trubarjevem letu 2008 je komaj mogoče zajeti
v pregled (Zorn 2008). Omenjam le nekaj znanstvenih srečanj, ki
sem jih sam spremljal, na primer v Slovenski matici v Ljubljani (Jerše
2009), na Univerzi Ljubljana (Bjelčevič 2010), v Rimu (Škulj 2009),
Trstu (Pirjevec 2009), Trubarjevi rojstni župniji Škocjan blizu Tur-
jaka (Marolt 2008), ne nazadnje jeseni 2008 na Dunaju (Rajšp,
Schwarz, Dybás 2011), kjer so že pol leta poprej v okviru obsežnega
razpravljanja o humanizmu (Rajšp 2011a) obravnavali tudi Trubarja.
Natisnjen je tudi že zbornik jubilejnega simpozija v Tübingenu leta
2008, ki je interdisciplinarno prikazal Trubarja kot »reformatorja
med Slovenijo in Württembergom« (Schindling, Setzler, Sönke
2011).
II
Ognjevita knjiga Jožeta Javorška ne more, pa tudi noče znanstve-
no tekmovati z novejšo poplavo strokovnih spisov. Nekaterim sta-
rejšim piscem sicer kritično nasprotuje. Občasno se zazdi, da je nje-
govo polemiziranje pretirano, zlasti z Mirkom Ruplom (1901–1963),
ljubljanskim literarnim zgodovinarjem in ravnateljem Narodne in
277
