Page 282 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 282
RAZGLEDI, VPOGLEDI
devanja je postalo »preobrnjenje Slovencev, Hrvatov in Turkov«.
Politični nagibi, se pravi vojaška stabilizacija Balkana, so se pomešali
s posebnimi reformacijskimi pobudami v korist Slovencev v Notranji
Avstriji in s teološko-misijonarskimi nameni (Leeb v: Jerše 2009).
Tak razgled sega daleč čez Slovenijo: »[…] da se Gospodu Kristusu
med Hrvati, Slovenci, celo Turki, zbere cerkev […]« (Müller 2005).
Z opozorilom na južnoslovansko reformacijo (Javoršku se po-
nekod prikrade v misel »Jugoslavija«) se nikakor nismo oddaljili od
obravnavane knjige. Javoršek posveti Trubarjevemu zanimanju za
vero Osmanov posebno poglavje. Trubar se je leta 1567, da bi se
poučil o Koranu, celo skrivaj vrnil v Ljubljano, kjer je v zaporu obiskal
bosanskega pašo Usraim-bega in z njim razpravljal.
Med Javorškovimi neštetimi iskrivimi tezami želim izbrati eno;
po njej je ideja švicarske reformacije »Trubarjevo glavo docela na-
polnila in srečamo jo v plaho razvitih oblikah pozneje v slovenski
Cerkovni ordningi, v kateri je Trubar razvil ureditev slovenskega
občestva vernikov v taki smeri, da spominja že na državnost«.
Trubar govori o »Cerkvi slovenskega jezika«. To je najpoprej
ekleziološki izrek, ki temelji na reformatorskem spoznanju, da je
cerkev vedno »creatura verbi divini«, se pravi stvaritev Božje besede,
ter se konstituira samo v uresničevanju oznanjanja, ki pa je vezano
na vsakokratni jezik pridiganja. Pri Trubarju dobi izrek o Cerkvi
kljub temu ozemeljski poudarek, kajti v neki drugi zvezi našteva
Kranjsko, Spodnjo Štajersko, Koroško, Goriško, Slovensko marko,
Metliko, Kras in Istro kot naselitveno ozemlje svojih »ljubljenih
rojakov«, svojih »lubih Slovencev«, za katere je tudi prvič zapisal ime
Slovenci. Vendar mislim, da moramo izrek o »slovenski Cerkvi«
razumeti le v okviru jezika; Javorškovo pisanje pa dopušča, tako se
zdi, še druge sopomene, ki vodijo v vizionarstvo.
Trubar se je izogibal prepirom o teoloških smereh, glede vero-
izpovedi je zagovarjal določeno svobodnost, morda bi lahko rekli:
ekumensko odprtost, ki je bila posledica religijskopolitičnih oko-
liščin v Notranji Avstriji. Tu je morala reformatorska Cerkev, oprta
samo na upadajočo moč deželnih stanov, vztrajati (Stati inu obstati) v
kljubovalnem nasprotovanju katoliškemu deželnemu gospodu in
njegovi protireformaciji.
280
devanja je postalo »preobrnjenje Slovencev, Hrvatov in Turkov«.
Politični nagibi, se pravi vojaška stabilizacija Balkana, so se pomešali
s posebnimi reformacijskimi pobudami v korist Slovencev v Notranji
Avstriji in s teološko-misijonarskimi nameni (Leeb v: Jerše 2009).
Tak razgled sega daleč čez Slovenijo: »[…] da se Gospodu Kristusu
med Hrvati, Slovenci, celo Turki, zbere cerkev […]« (Müller 2005).
Z opozorilom na južnoslovansko reformacijo (Javoršku se po-
nekod prikrade v misel »Jugoslavija«) se nikakor nismo oddaljili od
obravnavane knjige. Javoršek posveti Trubarjevemu zanimanju za
vero Osmanov posebno poglavje. Trubar se je leta 1567, da bi se
poučil o Koranu, celo skrivaj vrnil v Ljubljano, kjer je v zaporu obiskal
bosanskega pašo Usraim-bega in z njim razpravljal.
Med Javorškovimi neštetimi iskrivimi tezami želim izbrati eno;
po njej je ideja švicarske reformacije »Trubarjevo glavo docela na-
polnila in srečamo jo v plaho razvitih oblikah pozneje v slovenski
Cerkovni ordningi, v kateri je Trubar razvil ureditev slovenskega
občestva vernikov v taki smeri, da spominja že na državnost«.
Trubar govori o »Cerkvi slovenskega jezika«. To je najpoprej
ekleziološki izrek, ki temelji na reformatorskem spoznanju, da je
cerkev vedno »creatura verbi divini«, se pravi stvaritev Božje besede,
ter se konstituira samo v uresničevanju oznanjanja, ki pa je vezano
na vsakokratni jezik pridiganja. Pri Trubarju dobi izrek o Cerkvi
kljub temu ozemeljski poudarek, kajti v neki drugi zvezi našteva
Kranjsko, Spodnjo Štajersko, Koroško, Goriško, Slovensko marko,
Metliko, Kras in Istro kot naselitveno ozemlje svojih »ljubljenih
rojakov«, svojih »lubih Slovencev«, za katere je tudi prvič zapisal ime
Slovenci. Vendar mislim, da moramo izrek o »slovenski Cerkvi«
razumeti le v okviru jezika; Javorškovo pisanje pa dopušča, tako se
zdi, še druge sopomene, ki vodijo v vizionarstvo.
Trubar se je izogibal prepirom o teoloških smereh, glede vero-
izpovedi je zagovarjal določeno svobodnost, morda bi lahko rekli:
ekumensko odprtost, ki je bila posledica religijskopolitičnih oko-
liščin v Notranji Avstriji. Tu je morala reformatorska Cerkev, oprta
samo na upadajočo moč deželnih stanov, vztrajati (Stati inu obstati) v
kljubovalnem nasprotovanju katoliškemu deželnemu gospodu in
njegovi protireformaciji.
280
