Page 350 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VII (2011), številka 13-14, ISSN 1408-8363
P. 350
PREVODI
religiozne kulturne prakse tako izdela njene vsebine, da zagotovi
njihovo sporočljivost in uresničljivost v problematičnih razmerah in
zahtevah modernega okolja. Kajti za Troeltscha »krščanstvo ni
mrtvo in preživelo, religiozne sile se vedno prebijejo […], toda giblje
se na povsem spremenjenem terenu […], cerkvenosociološko, dog-
matskoteološko in etničnopraktično povsod podlega močnim pre-
obrazbam in se sooča z različnimi nasprotji«.28
Troeltsch poizkuša etično in socialno uresničevanje protestant-
skega krščanstva »odločno usmeriti k upoštevanju položaja sodobne
kulture«,29 vendar ne le zato, ker iz bibličnega oznanila ni mogoče
izvesti nobenega enoznačno določenega socialnega programa, tem-
več tudi zato, ker je po drugi strani postalo nujno uveljaviti »vero v
načelno pravico posameznika kot posameznika kot protiutež de-
personaliziajočim tendencam moderne in ogrožanju posameznika
po vsemoči družbenega«.30 Toda to prizadevanje se v sodobnosti ne
more končati že s samimi etičnimi zahtevami, ki ostajajo brez
odmeva in učinka, če jih ne zmoremo navezati na točke moralne
konvergence našega časa, ob katerih se protestantsko krščanstvo
sooča s posledicami svojega lastnega delovanja in učinkovanja v
zgodovini, čeprav zdaj že močno emancipiranega. »V sami bazi
družbe morajo tičati možnosti, od koder se lahko prek svojih lastnih
najvišjih proizvodov povzpne do najvišjih religioznoetičnih idealov,
ki jo potem s povratnim učinkovanjem v okviru možnosti spet
etizirajo in humanizirajo«.31 Troeltsch se prav tako ne sprijazni z
resigniranim kvietističnim umikom krščanske verske prakse iz druž-
bene resničnosti, kakor po drugi strani tudi ne zagovarja tehno-
kratskega oportunizma, ki le sledi avtonomnim družbenim zako-
nitostim. Gre mu za to, da bi notranje gonilne sile krščanske ideje
povzdignil v vodila etike odgovornosti in kot motivacijo ustrezne
družbene in kulturne prakse uveljavil krščanske etične spodbude:
verovanje v individualnost osebnosti, v enakost ljudi na različnih
življenjskih položajih, v solidarnost, ki nima drugih psihičnih in
28 Troeltsch, prav tam, 610.
29 Troeltsch, Grundprobleme, 668.
30 Graf, Klassiker, 573, prav tako pregledno v Graf, Rettung.
31 Troeltsch, Protestantisches Christentum, 648.
348
religiozne kulturne prakse tako izdela njene vsebine, da zagotovi
njihovo sporočljivost in uresničljivost v problematičnih razmerah in
zahtevah modernega okolja. Kajti za Troeltscha »krščanstvo ni
mrtvo in preživelo, religiozne sile se vedno prebijejo […], toda giblje
se na povsem spremenjenem terenu […], cerkvenosociološko, dog-
matskoteološko in etničnopraktično povsod podlega močnim pre-
obrazbam in se sooča z različnimi nasprotji«.28
Troeltsch poizkuša etično in socialno uresničevanje protestant-
skega krščanstva »odločno usmeriti k upoštevanju položaja sodobne
kulture«,29 vendar ne le zato, ker iz bibličnega oznanila ni mogoče
izvesti nobenega enoznačno določenega socialnega programa, tem-
več tudi zato, ker je po drugi strani postalo nujno uveljaviti »vero v
načelno pravico posameznika kot posameznika kot protiutež de-
personaliziajočim tendencam moderne in ogrožanju posameznika
po vsemoči družbenega«.30 Toda to prizadevanje se v sodobnosti ne
more končati že s samimi etičnimi zahtevami, ki ostajajo brez
odmeva in učinka, če jih ne zmoremo navezati na točke moralne
konvergence našega časa, ob katerih se protestantsko krščanstvo
sooča s posledicami svojega lastnega delovanja in učinkovanja v
zgodovini, čeprav zdaj že močno emancipiranega. »V sami bazi
družbe morajo tičati možnosti, od koder se lahko prek svojih lastnih
najvišjih proizvodov povzpne do najvišjih religioznoetičnih idealov,
ki jo potem s povratnim učinkovanjem v okviru možnosti spet
etizirajo in humanizirajo«.31 Troeltsch se prav tako ne sprijazni z
resigniranim kvietističnim umikom krščanske verske prakse iz druž-
bene resničnosti, kakor po drugi strani tudi ne zagovarja tehno-
kratskega oportunizma, ki le sledi avtonomnim družbenim zako-
nitostim. Gre mu za to, da bi notranje gonilne sile krščanske ideje
povzdignil v vodila etike odgovornosti in kot motivacijo ustrezne
družbene in kulturne prakse uveljavil krščanske etične spodbude:
verovanje v individualnost osebnosti, v enakost ljudi na različnih
življenjskih položajih, v solidarnost, ki nima drugih psihičnih in
28 Troeltsch, prav tam, 610.
29 Troeltsch, Grundprobleme, 668.
30 Graf, Klassiker, 573, prav tako pregledno v Graf, Rettung.
31 Troeltsch, Protestantisches Christentum, 648.
348
