Page 122 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 122
RAZPRAVE, [TUDIJE
obstaja na račun partikularnosti« (ibid.) ter da Bog ponuja »uni-
verzalno odrešenje za vse partikularno različne posameznike, odre-
šenje, ki je rezultat partikularnega posameznika, Jezusa Kristusa«
(ibid. 210), in tako naprej. To, kar v Greggsovem pristopu zbode v
oči (ali ušesa), je vztrajno ignoriranje (na videz zelo arbitrarnega)
zgodovinskega razvoja tega, kar se je do četrtega stoletja ustoličilo
kot »ortodoksno krščanstvo« v vsej svoji partikularnosti. Nikjer ni
pojasnjeno, zakaj izključiti vsa odstopanja od te politično ustoličene
pravovernosti, se pravi razne herezije in sinkretizme, ki jih je tudi
danes v dejanskih verskih življenjih kristjanov na pretek. Sinkretizmi
so bili, so in bodo verska realnost in del krščanske zgodbe, katerim
ne manjka niti trohica toliko opevane partikularnosti. Ker Sveto
pismo samo ne diktira le ene in edine prave interpretacije in ker tako
ortodoksnost kot heretična krščanstva vsebujejo filozofske, kul-
turno specifične, družbeno hierarhične in celo zunanje religijske
»dodatke« Svetemu pismu (ergo: tudi ortodoksno je krščanstvo
sinkretizem), Sveto pismo ne more biti sodnik, ki bi lahko sam
odločal, katero krščanstvo je pravo. Mnogim kristjanom je iz današ-
nje perspektive težko videti cerkveno zatiranje herezij in neorto-
doksnih sinkretizmov kot kaj drugega kakor politično in duhovno
nasilje.
Problem, ki se tukaj zastavlja, je: Kaj storiti s partikularnostmi,
ki so še bolj lokalne kot je »kalcedonsko krščanstvo«? Z različnimi
denominacijskimi, kulturnimi, mikrokulturnimi izrazi krščanstva,
ki pogosto spontano vsebujejo »heretične« elemente in si med seboj
nasprotujejo? In ne nazadnje, kaj storiti z verskimi hibridi krščanstva
in kake od drugih »religij«, ki jih na postkrščanskem in postseku-
larnem Zahodu ne manjka? Zakaj priznati partikularnost pravover-
nega krščanstva ter obsoditi partikularnost hibridov (kakor brez
trohice oklevanja počnejo evangeljski avtorji, pa tudi Adams, Greggs
in Milbank)?
Tukaj nudi morda svežo perspektivo prav sodobni, posthickovski
pluralizem, ki se v tej zadevi pomembno razlikuje tudi od Macquar-
riejevega ali Hickovega. Za Macquarrieja je, denimo, verski sinkre-
tizem »nekaj nemogočega […] za katerokoli končno, zgodovinsko
bitje« (Macquarrie 1977: 171). Tudi Hick ne priporoča verskih sinkre-
120
obstaja na račun partikularnosti« (ibid.) ter da Bog ponuja »uni-
verzalno odrešenje za vse partikularno različne posameznike, odre-
šenje, ki je rezultat partikularnega posameznika, Jezusa Kristusa«
(ibid. 210), in tako naprej. To, kar v Greggsovem pristopu zbode v
oči (ali ušesa), je vztrajno ignoriranje (na videz zelo arbitrarnega)
zgodovinskega razvoja tega, kar se je do četrtega stoletja ustoličilo
kot »ortodoksno krščanstvo« v vsej svoji partikularnosti. Nikjer ni
pojasnjeno, zakaj izključiti vsa odstopanja od te politično ustoličene
pravovernosti, se pravi razne herezije in sinkretizme, ki jih je tudi
danes v dejanskih verskih življenjih kristjanov na pretek. Sinkretizmi
so bili, so in bodo verska realnost in del krščanske zgodbe, katerim
ne manjka niti trohica toliko opevane partikularnosti. Ker Sveto
pismo samo ne diktira le ene in edine prave interpretacije in ker tako
ortodoksnost kot heretična krščanstva vsebujejo filozofske, kul-
turno specifične, družbeno hierarhične in celo zunanje religijske
»dodatke« Svetemu pismu (ergo: tudi ortodoksno je krščanstvo
sinkretizem), Sveto pismo ne more biti sodnik, ki bi lahko sam
odločal, katero krščanstvo je pravo. Mnogim kristjanom je iz današ-
nje perspektive težko videti cerkveno zatiranje herezij in neorto-
doksnih sinkretizmov kot kaj drugega kakor politično in duhovno
nasilje.
Problem, ki se tukaj zastavlja, je: Kaj storiti s partikularnostmi,
ki so še bolj lokalne kot je »kalcedonsko krščanstvo«? Z različnimi
denominacijskimi, kulturnimi, mikrokulturnimi izrazi krščanstva,
ki pogosto spontano vsebujejo »heretične« elemente in si med seboj
nasprotujejo? In ne nazadnje, kaj storiti z verskimi hibridi krščanstva
in kake od drugih »religij«, ki jih na postkrščanskem in postseku-
larnem Zahodu ne manjka? Zakaj priznati partikularnost pravover-
nega krščanstva ter obsoditi partikularnost hibridov (kakor brez
trohice oklevanja počnejo evangeljski avtorji, pa tudi Adams, Greggs
in Milbank)?
Tukaj nudi morda svežo perspektivo prav sodobni, posthickovski
pluralizem, ki se v tej zadevi pomembno razlikuje tudi od Macquar-
riejevega ali Hickovega. Za Macquarrieja je, denimo, verski sinkre-
tizem »nekaj nemogočega […] za katerokoli končno, zgodovinsko
bitje« (Macquarrie 1977: 171). Tudi Hick ne priporoča verskih sinkre-
120
