Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 123
GORAZD ANDREJ^
tizmov, čeprav se je pripravljen učiti od nekrščanskih religij in vidi
mnogo podobnosti med krščanstvom in njimi (Hick 1995: 30).
Pristop sodobnega pluralista Perryja Schmidta-Leukela9 pa ne le
dovoljuje, temveč aktivno zagovarja sinkretizem na teološki podlagi.
Schmidt-Leukel trdi: Ker je verska identiteta nekaj globoko osebnega
in ker je imitacija verske identitete nekaj versko nesprejemljivega,
moramo pri teološkem razumevanju verskih identitet dati prioriteto
posamezniku in ne skupnostim (Schmidt-Leukel 2009: 56–57). Gre
torej za vrnitev nekakšnega verskega individualizma, ki je bil iz
britanskega teološkega obzorja skorajda izgnan.
Schmidt-Leukel se strinja z Milbankom, da je »religija« le abstrak-
cija in ne »naravna vrsta«, vendar dokazuje, da enako velja tudi za
pojme »krščanstvo«, »islam« itd. – vse te identitete so politično in
zgodovinsko oblikovane abstrakcije, ki bolj ali manj uspešno zajemajo
partikularne, edinstvene verske identitete dejanskih ljudi, ki se
identificirajo kot kristjani, muslimani itd. (ibid. 57–58). Če je tako,
moramo sklepanju slediti do konca: Ker je vsak kristjan dolžan
slediti (duhovni) resnici, kjerkoli jo najde, in jo upoštevati, če jo
prepozna kot tako, ga to lahko vodi v prepoznavanje pristnega
duhovnega uvida v, denimo, tibetanskem budizmu. Če postane
iskreno prepričan, da gre tudi v tem ali onem elementu budizma za
pristen duhovni uvid v realnost, je pred Bogom odgovoren, da ta
uvid nekako uskladi s spoznanji, ki jih ima kot kristjan. Od Boga
vnaprej pripravljenih receptov, kako naj to stori, ni. Lahko se zgodi,
da mora opustiti ali reinterpretirati nekatera krščanska ali nekatera
budistična verovanja ali prakse.
Schmidt-Leukel se strinja z Adamsovim in Milbankovim vztra-
janjem, da ni mogoče stališče zunaj vseh religij, ki bi nam omogočalo
»nepristransko« presojanje ali univerzalnost nad partikularnostmi.
Toda verski sinkretizmi niso le mogoči, temveč obstajajo in nastajajo
vedno znova. Za nekatere »verske iskalce« so verski sinkretizmi v
svoji novonastali partikularnosti najbolj skladni z njihovimi spo-
9 Schmidt-Leukel, sicer Nemec, je k diskusijam v britanskem protestantizmu (in
širše) prispeval kot dolgoletni profesor sistematske teologije in religiologije na
univerzi v Glasgowu (2000–2009). Na svoji krščanski poti je leta 2001 zamenjal
rimsko katolištvo za anglikanstvo.
121
tizmov, čeprav se je pripravljen učiti od nekrščanskih religij in vidi
mnogo podobnosti med krščanstvom in njimi (Hick 1995: 30).
Pristop sodobnega pluralista Perryja Schmidta-Leukela9 pa ne le
dovoljuje, temveč aktivno zagovarja sinkretizem na teološki podlagi.
Schmidt-Leukel trdi: Ker je verska identiteta nekaj globoko osebnega
in ker je imitacija verske identitete nekaj versko nesprejemljivega,
moramo pri teološkem razumevanju verskih identitet dati prioriteto
posamezniku in ne skupnostim (Schmidt-Leukel 2009: 56–57). Gre
torej za vrnitev nekakšnega verskega individualizma, ki je bil iz
britanskega teološkega obzorja skorajda izgnan.
Schmidt-Leukel se strinja z Milbankom, da je »religija« le abstrak-
cija in ne »naravna vrsta«, vendar dokazuje, da enako velja tudi za
pojme »krščanstvo«, »islam« itd. – vse te identitete so politično in
zgodovinsko oblikovane abstrakcije, ki bolj ali manj uspešno zajemajo
partikularne, edinstvene verske identitete dejanskih ljudi, ki se
identificirajo kot kristjani, muslimani itd. (ibid. 57–58). Če je tako,
moramo sklepanju slediti do konca: Ker je vsak kristjan dolžan
slediti (duhovni) resnici, kjerkoli jo najde, in jo upoštevati, če jo
prepozna kot tako, ga to lahko vodi v prepoznavanje pristnega
duhovnega uvida v, denimo, tibetanskem budizmu. Če postane
iskreno prepričan, da gre tudi v tem ali onem elementu budizma za
pristen duhovni uvid v realnost, je pred Bogom odgovoren, da ta
uvid nekako uskladi s spoznanji, ki jih ima kot kristjan. Od Boga
vnaprej pripravljenih receptov, kako naj to stori, ni. Lahko se zgodi,
da mora opustiti ali reinterpretirati nekatera krščanska ali nekatera
budistična verovanja ali prakse.
Schmidt-Leukel se strinja z Adamsovim in Milbankovim vztra-
janjem, da ni mogoče stališče zunaj vseh religij, ki bi nam omogočalo
»nepristransko« presojanje ali univerzalnost nad partikularnostmi.
Toda verski sinkretizmi niso le mogoči, temveč obstajajo in nastajajo
vedno znova. Za nekatere »verske iskalce« so verski sinkretizmi v
svoji novonastali partikularnosti najbolj skladni z njihovimi spo-
9 Schmidt-Leukel, sicer Nemec, je k diskusijam v britanskem protestantizmu (in
širše) prispeval kot dolgoletni profesor sistematske teologije in religiologije na
univerzi v Glasgowu (2000–2009). Na svoji krščanski poti je leta 2001 zamenjal
rimsko katolištvo za anglikanstvo.
121
