Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 117
GORAZD ANDREJ^
novati) se tako kot postliberalna postavlja onstran soteriološke
kategorizacije (ekskluzivizem – inkluizivizem – pluralizem), saj
popolnoma zavrača vprašanje: »Ali so nekristjani v odrešujočem
odnosu z Bogom?« To vprašanje je napačno in nesmiselno, saj imajo
pojmi »odrešitev«, »greh«, »Bog« itd., kakor so uporabljeni v vpra-
šanju, edinstveno krščansko zgodovino uporabe/pomenov. Omenili
smo že Milbankovo empatično zavračanje generičnega pojma »reli-
gija« (Milbank 1990: 176–177), katerega primeri bi naj bile specifične
verske tradicije. Milbank mnočno poudarja, da ta zahodna, krščan-
skomodernistična kategorija ni ustrezna za razumevanje hinduizma,
animizma ipd. tradicij, saj se dejanski pojavi, ki bi naj tvorili »reli-
gije«, divje razlikujejo tako v njihovih samorazumevanjih, tipičnih
»verskih izkustvih«, verovanjih (tako v temeljnih odgovorih kot tudi
vprašanjih), praksah, moralnih načelih in družbenopolitičnih struk-
turah, ki jih ustvarjajo ali vsebujejo. Skupno različnim religijam je
po Milbanku zgolj to, da imajo vse »delež v Biti« oz. v golem dejstvu
eksistence, pa tudi morda v tem, da jim je skupno bivanje kot kulture
in ne kot »naravne vrste«. Toda Bit – tukaj Milbank črpa predvsem
iz Derridaja – oz. »to, kar obstaja«, je lahko konstruirano in priori-
tizirano na številne, radikalno nesoizmerljive načine (ibid.). Ni torej
presenetljivo, da Milbank popolnoma zavrača tudi Hickov predlog
etičnih temeljev za medversko strinjanje ali presojanje.
Vse to zveni podobno Williamsovem in Adamsovem postopku.
Toda razlika med postliberalnim in radikalno-ortodoksnim stali-
ščem postane očitna, ko dojamemo Milbankovo popolno zavrnitev
samega pojma »medverski dialog«. Dialog med posamezniki – tudi
tisti, na katerega se zanaša postliberalni projekt »Razmišljanja na
podlagi svetih spisov« – predpostavlja specifično dojete moderne
subjekte, ki so med seboj enaki ali vsaj enakopravni. Takšno, v osnovi
pluralistično razumevanje »dialoga« ni povezano le z zahodno (ju-
dovsko-krščansko-helenistično-razsvetljensko) predstavo o človeku,
temveč tudi z liberalnokapitalističnimi razumevanji družbe ter
političnimi strukturami, ki to razumevanje promovirajo in tudi
vsiljujejo (ibid. 175). Ne gre torej za nikakršno spoznanje univer-
zalnosti ali omogočanje medverske harmonije, temveč za agendo
širitve moči in specifične (nepravične) družbene ureditve, ki pa po
115
novati) se tako kot postliberalna postavlja onstran soteriološke
kategorizacije (ekskluzivizem – inkluizivizem – pluralizem), saj
popolnoma zavrača vprašanje: »Ali so nekristjani v odrešujočem
odnosu z Bogom?« To vprašanje je napačno in nesmiselno, saj imajo
pojmi »odrešitev«, »greh«, »Bog« itd., kakor so uporabljeni v vpra-
šanju, edinstveno krščansko zgodovino uporabe/pomenov. Omenili
smo že Milbankovo empatično zavračanje generičnega pojma »reli-
gija« (Milbank 1990: 176–177), katerega primeri bi naj bile specifične
verske tradicije. Milbank mnočno poudarja, da ta zahodna, krščan-
skomodernistična kategorija ni ustrezna za razumevanje hinduizma,
animizma ipd. tradicij, saj se dejanski pojavi, ki bi naj tvorili »reli-
gije«, divje razlikujejo tako v njihovih samorazumevanjih, tipičnih
»verskih izkustvih«, verovanjih (tako v temeljnih odgovorih kot tudi
vprašanjih), praksah, moralnih načelih in družbenopolitičnih struk-
turah, ki jih ustvarjajo ali vsebujejo. Skupno različnim religijam je
po Milbanku zgolj to, da imajo vse »delež v Biti« oz. v golem dejstvu
eksistence, pa tudi morda v tem, da jim je skupno bivanje kot kulture
in ne kot »naravne vrste«. Toda Bit – tukaj Milbank črpa predvsem
iz Derridaja – oz. »to, kar obstaja«, je lahko konstruirano in priori-
tizirano na številne, radikalno nesoizmerljive načine (ibid.). Ni torej
presenetljivo, da Milbank popolnoma zavrača tudi Hickov predlog
etičnih temeljev za medversko strinjanje ali presojanje.
Vse to zveni podobno Williamsovem in Adamsovem postopku.
Toda razlika med postliberalnim in radikalno-ortodoksnim stali-
ščem postane očitna, ko dojamemo Milbankovo popolno zavrnitev
samega pojma »medverski dialog«. Dialog med posamezniki – tudi
tisti, na katerega se zanaša postliberalni projekt »Razmišljanja na
podlagi svetih spisov« – predpostavlja specifično dojete moderne
subjekte, ki so med seboj enaki ali vsaj enakopravni. Takšno, v osnovi
pluralistično razumevanje »dialoga« ni povezano le z zahodno (ju-
dovsko-krščansko-helenistično-razsvetljensko) predstavo o človeku,
temveč tudi z liberalnokapitalističnimi razumevanji družbe ter
političnimi strukturami, ki to razumevanje promovirajo in tudi
vsiljujejo (ibid. 175). Ne gre torej za nikakršno spoznanje univer-
zalnosti ali omogočanje medverske harmonije, temveč za agendo
širitve moči in specifične (nepravične) družbene ureditve, ki pa po
115
