Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 118
RAZPRAVE, [TUDIJE
Milbanku (ter Žižku) temelji na zmotnem razumevanju človeštva
(ibid. 177).
Milbank poudarja tudi, da imajo t. i. »velike religije sveta« (vključ-
no s krščansvom) tendenco po univerzalnosti, totalnosti. Želijo
oblikovati in voditi celotno kulturo – način življenja celotne družbe,
kar normalno vključuje politični sistem, ekonomijo, umetnosti ipd.
V liberalno-demokratskem »forumu religij« so torej verski sistemi
zvedeni na nekaj, kar niso: na oslabljene verzije samih sebe, saj ne
morejo delovati tako, kot so zamišljeni. So »brezkofeinske« verzije
religij, katerim je odvzeta potentnost (in z njo nerazdružljiva »nevar-
nost«). Skupaj z McGrathom, Williamsom in Adamsom torej Mil-
bank dokazuje, da je liberalno-pluralistična predstava o religijah in
medverskih odnosih mogoča le, če oslepimo za partikularnost
lastnih očal, skozi kakršna gledamo svet. Skrivnost uspeha verskega
pluralizma je njegova paradoksalnost: je imperialistična tiranija
duha, vendar takšna, ki hkrati omogoča določene prednosti: uničuje
lokalne tiranije, različnim lokalnim opcijam nudi skupen, nov center
(pogosto nadnacionalen) itd. Je torej strup, ki pa v določeni meri
tudi zdravi; težko ga je zavrniti, saj svojo moč preobleče v »razum«
in »svobodo«.
Ko se dve religiji srečata, se torej ne more preprosto zgoditi
»dialog« kot nekaj, kar bi obe strani želeli in prepoznali na enak
način, nekaj, kar bi naj omogočalo posebno spoznanje druga druge.
Zgodijo se lahko naslednje opcije: 1. liberalistično-pluralistično
oslabljenje obeh religij na nekaj, kar nista (kar za Milbanka nikoli ni
trajna rešitev); 2. ena tradicija drugi prepusti pot oz. ena »premaga«
drugo (spreobrnitev ali vzpostavitev pojmovno-vrednotne premoči);
ali pa 3. nastane nekaj novega: verski hibrid oz. sinkretizem ali več
teh, ki pa so prav tako partikularni, kakor sta bili prvotni »religiji« –
to so nove verske opcije, ne pa stališča »med« ali »nad« religijama, ki
sta se sprva srečali (Milbank 1990: 180).
Kristjanom (protestantom, pa tudi rimokatoličanom in pravo-
slavnim) po Milbanku preostane, da govorimo vedno le iz svojih
specifičnih, vseobsegajočih, neprevedljivih ter nesoizmerljivih per-
spektiv – govorimo med seboj in vsem drugim. Krščansko je, da to
počnemo prijazno. Toda, v kakofoniji različnih narativov in koncep-
116
Milbanku (ter Žižku) temelji na zmotnem razumevanju človeštva
(ibid. 177).
Milbank poudarja tudi, da imajo t. i. »velike religije sveta« (vključ-
no s krščansvom) tendenco po univerzalnosti, totalnosti. Želijo
oblikovati in voditi celotno kulturo – način življenja celotne družbe,
kar normalno vključuje politični sistem, ekonomijo, umetnosti ipd.
V liberalno-demokratskem »forumu religij« so torej verski sistemi
zvedeni na nekaj, kar niso: na oslabljene verzije samih sebe, saj ne
morejo delovati tako, kot so zamišljeni. So »brezkofeinske« verzije
religij, katerim je odvzeta potentnost (in z njo nerazdružljiva »nevar-
nost«). Skupaj z McGrathom, Williamsom in Adamsom torej Mil-
bank dokazuje, da je liberalno-pluralistična predstava o religijah in
medverskih odnosih mogoča le, če oslepimo za partikularnost
lastnih očal, skozi kakršna gledamo svet. Skrivnost uspeha verskega
pluralizma je njegova paradoksalnost: je imperialistična tiranija
duha, vendar takšna, ki hkrati omogoča določene prednosti: uničuje
lokalne tiranije, različnim lokalnim opcijam nudi skupen, nov center
(pogosto nadnacionalen) itd. Je torej strup, ki pa v določeni meri
tudi zdravi; težko ga je zavrniti, saj svojo moč preobleče v »razum«
in »svobodo«.
Ko se dve religiji srečata, se torej ne more preprosto zgoditi
»dialog« kot nekaj, kar bi obe strani želeli in prepoznali na enak
način, nekaj, kar bi naj omogočalo posebno spoznanje druga druge.
Zgodijo se lahko naslednje opcije: 1. liberalistično-pluralistično
oslabljenje obeh religij na nekaj, kar nista (kar za Milbanka nikoli ni
trajna rešitev); 2. ena tradicija drugi prepusti pot oz. ena »premaga«
drugo (spreobrnitev ali vzpostavitev pojmovno-vrednotne premoči);
ali pa 3. nastane nekaj novega: verski hibrid oz. sinkretizem ali več
teh, ki pa so prav tako partikularni, kakor sta bili prvotni »religiji« –
to so nove verske opcije, ne pa stališča »med« ali »nad« religijama, ki
sta se sprva srečali (Milbank 1990: 180).
Kristjanom (protestantom, pa tudi rimokatoličanom in pravo-
slavnim) po Milbanku preostane, da govorimo vedno le iz svojih
specifičnih, vseobsegajočih, neprevedljivih ter nesoizmerljivih per-
spektiv – govorimo med seboj in vsem drugim. Krščansko je, da to
počnemo prijazno. Toda, v kakofoniji različnih narativov in koncep-
116
