Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 120
RAZPRAVE, [TUDIJE
ramo vzeti tudi Newbignovo analogijo med znansveno in versko
resnico in njegovo pojmovanje znanosti, ki je skorajda pozitivistično
(Newbign 1990: 143).
Toda te teologije – postliberalna, radikalno-ortodoksna ter evan-
geljska – upravičeno kritizirajo Hickovo osrednje verovanje, da je
možno stopiti »korak nazaj od lastne tradicije«, »filozofsko interpre-
tirati dejstvo verske pluralnosti« (Hick 1989: 34) in ponuditi »filo-
zofsko metateorijo« religij (Hick 1995: 42). To zaupanje preveva
Hickov celoten korpus, izhaja pa iz njegove osnovne metodološke
opredelitve v filozofiji: Hick je v osnovi analitičen filozof, za katerega
je racionalna argumentacija brez verskih temeljev zanesljiva pot do
spoznanja – ne sicer do spoznanja Boga/Realnega kot takega (ki se
ga da spoznati le posredno in izkustveno-mistično), temveč spo-
znanja o naravi in enakovrednosti različnih predstav o Realnem.
Zanimivo je opaziti, da se tukaj Hickov odnos razlikuje od Mac-
quarriejevega, ki – kakor že Schleiermacher davno pred njim – zanika
možnost perspektive, ki bi bila zunaj partikularnih religij:
»Vse, kar trdim, je, da je nekomu znotraj svoje verske skupnosti,
pojmov in simbolov v tej skupnosti, mogoče verovati, da se človeku
isti Bog odkriva v drugi skupnosti, v drugačnih okoliščinah in pod
drugačnimi simboli ter da ni nujno, da je v odnosu te osebe do
Boga karkoli pomanjkljivega ali neprimernega.« (Macquarrie 1977:
171–172.)
Razlika med Macquarriejevo ter Hickovo osnovno filozofsko
opredelitvijo, med heideggerjevskim eksistencializmom ter analitič-
no epistemologijo, se torej tukaj močno pozna.
Po drugi strani moramo seveda zavreči Macquarriejevo tezo, da
obstaja neka esenca religij(e) (ibid. 161). Macquarrie se spušča celo v
shematsko hierarhično razvrščanje religij na podlagi njihovih teo-
loških značilnosti (spet, podobno kot zgodnji Schleiermacher), kar
je, glede na variacije znotraj religij in ogromne kontingentnosti v
njihovih pojavnostih zagotovo teoretično brezupno; Hick esen-
cializma glede religij sicer ne zagovarja, se pa da plavzibilno trditi,
da se ta pojavlja pri njem implicitno: denimo, ko opaža podobnosti
med velikimi religijami sveta in na podlagi tega sklepa, da gre za
»različne človeške odzive na Dokončno Realnost« (Hick 1987: 34).
118
ramo vzeti tudi Newbignovo analogijo med znansveno in versko
resnico in njegovo pojmovanje znanosti, ki je skorajda pozitivistično
(Newbign 1990: 143).
Toda te teologije – postliberalna, radikalno-ortodoksna ter evan-
geljska – upravičeno kritizirajo Hickovo osrednje verovanje, da je
možno stopiti »korak nazaj od lastne tradicije«, »filozofsko interpre-
tirati dejstvo verske pluralnosti« (Hick 1989: 34) in ponuditi »filo-
zofsko metateorijo« religij (Hick 1995: 42). To zaupanje preveva
Hickov celoten korpus, izhaja pa iz njegove osnovne metodološke
opredelitve v filozofiji: Hick je v osnovi analitičen filozof, za katerega
je racionalna argumentacija brez verskih temeljev zanesljiva pot do
spoznanja – ne sicer do spoznanja Boga/Realnega kot takega (ki se
ga da spoznati le posredno in izkustveno-mistično), temveč spo-
znanja o naravi in enakovrednosti različnih predstav o Realnem.
Zanimivo je opaziti, da se tukaj Hickov odnos razlikuje od Mac-
quarriejevega, ki – kakor že Schleiermacher davno pred njim – zanika
možnost perspektive, ki bi bila zunaj partikularnih religij:
»Vse, kar trdim, je, da je nekomu znotraj svoje verske skupnosti,
pojmov in simbolov v tej skupnosti, mogoče verovati, da se človeku
isti Bog odkriva v drugi skupnosti, v drugačnih okoliščinah in pod
drugačnimi simboli ter da ni nujno, da je v odnosu te osebe do
Boga karkoli pomanjkljivega ali neprimernega.« (Macquarrie 1977:
171–172.)
Razlika med Macquarriejevo ter Hickovo osnovno filozofsko
opredelitvijo, med heideggerjevskim eksistencializmom ter analitič-
no epistemologijo, se torej tukaj močno pozna.
Po drugi strani moramo seveda zavreči Macquarriejevo tezo, da
obstaja neka esenca religij(e) (ibid. 161). Macquarrie se spušča celo v
shematsko hierarhično razvrščanje religij na podlagi njihovih teo-
loških značilnosti (spet, podobno kot zgodnji Schleiermacher), kar
je, glede na variacije znotraj religij in ogromne kontingentnosti v
njihovih pojavnostih zagotovo teoretično brezupno; Hick esen-
cializma glede religij sicer ne zagovarja, se pa da plavzibilno trditi,
da se ta pojavlja pri njem implicitno: denimo, ko opaža podobnosti
med velikimi religijami sveta in na podlagi tega sklepa, da gre za
»različne človeške odzive na Dokončno Realnost« (Hick 1987: 34).
118
