Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 121
GORAZD ANDREJ^
Kljub Hickovi pojasnitvi pojma »religija« kot »pojma družinske
podobnosti« nosi torej Milbankova dekonstrukcija »religije« težo
kot kritika Hicka, saj ta poskuša podati »religiozno interpretacijo
religij« (Hick 1989: 1–2).
Toda kritično se je treba ozreti tudi po postliberalnem ter radi-
kalno ortodoksnem pristopu. Apriorna prepoved vsakega krščan-
skega teološkega razumevanja nekrščanskih religij (ali vsaj ene od
teh), ki je značilna za Adamsa, se zdi še večja žrtev politične korekt-
nosti, kakor je verski pluralizem: namesto da podamo kakršnokoli
teološko sodbo o drugih verskih tradicijah (ali pluralistično, inklu-
zivistično ali eksluzivistično), o tem pač raje vljudno molčimo.
Milbankova kritika je tako upravičeno naperjena tudi zoper post-
liberalce. Če krščanstvo teži k vseobsegajoči »negi« družbe (in pojas-
njevanju celotne realnosti), potem je iz krščanskega vidika navzoč-
nost drugih religij (danes tudi v postkrščanskih družbah) realnost,
ki – kakor vsaka druga – krščanskega teologa kliče k interpretaciji
in razumevanju. V tem so staromodni ekskluzivizem, inkluzivizem
ter pluralizem bolj smiselna oz. »realistična« stališča kot postlibe-
ralna (Milbanka lahko v tem smislu brez težav razumemo kot
radikalnega ekskluzivista). Obstaja pa pomembna razlika med
previdnostjo pred preveč samozavestnim teologiziranjem o nekr-
ščanskih religijah in o temeljih medverskega razumevanja (Williams)
ter dogmatično trditvijo, da je vsaka teologija o teh vprašanjih
zmotna (Adams). Pod konceptom »dialoga« Milbank prav tako
delno pravilno odkriva zavezanost določenem pojmovanju družbe:
neke vrste demokratični in verskosvobodni ureditvi različno veruj-
očih posameznikov in skupnosti v družbi – zavezanost, ki jo post-
liberalna teologija predpostavlja, a žal pogosto eksplicitno zanika
(Adams 2006: 401).
Močan poudarek na partikularnosti krščanstva v britanskem
protestantizmu danes dobiva nove razsežnosti. Tom Greggs, ki se
opredeljuje kot evangeljski postliberalec, na Barthovem pogledu
utemeljuje t. i. »krščanski soteriološki univerzalizem«: verovanje, da
bo Bog v Kristusu premagal zlo v popolnosti, kar zajema odrešitev
»vseh duš« v končnem eshatonu (Greggs 2009: 207). Greggs pogosto
ponavlja refren, da njegov »pristno krščanski univerzalizem […] ne
119
Kljub Hickovi pojasnitvi pojma »religija« kot »pojma družinske
podobnosti« nosi torej Milbankova dekonstrukcija »religije« težo
kot kritika Hicka, saj ta poskuša podati »religiozno interpretacijo
religij« (Hick 1989: 1–2).
Toda kritično se je treba ozreti tudi po postliberalnem ter radi-
kalno ortodoksnem pristopu. Apriorna prepoved vsakega krščan-
skega teološkega razumevanja nekrščanskih religij (ali vsaj ene od
teh), ki je značilna za Adamsa, se zdi še večja žrtev politične korekt-
nosti, kakor je verski pluralizem: namesto da podamo kakršnokoli
teološko sodbo o drugih verskih tradicijah (ali pluralistično, inklu-
zivistično ali eksluzivistično), o tem pač raje vljudno molčimo.
Milbankova kritika je tako upravičeno naperjena tudi zoper post-
liberalce. Če krščanstvo teži k vseobsegajoči »negi« družbe (in pojas-
njevanju celotne realnosti), potem je iz krščanskega vidika navzoč-
nost drugih religij (danes tudi v postkrščanskih družbah) realnost,
ki – kakor vsaka druga – krščanskega teologa kliče k interpretaciji
in razumevanju. V tem so staromodni ekskluzivizem, inkluzivizem
ter pluralizem bolj smiselna oz. »realistična« stališča kot postlibe-
ralna (Milbanka lahko v tem smislu brez težav razumemo kot
radikalnega ekskluzivista). Obstaja pa pomembna razlika med
previdnostjo pred preveč samozavestnim teologiziranjem o nekr-
ščanskih religijah in o temeljih medverskega razumevanja (Williams)
ter dogmatično trditvijo, da je vsaka teologija o teh vprašanjih
zmotna (Adams). Pod konceptom »dialoga« Milbank prav tako
delno pravilno odkriva zavezanost določenem pojmovanju družbe:
neke vrste demokratični in verskosvobodni ureditvi različno veruj-
očih posameznikov in skupnosti v družbi – zavezanost, ki jo post-
liberalna teologija predpostavlja, a žal pogosto eksplicitno zanika
(Adams 2006: 401).
Močan poudarek na partikularnosti krščanstva v britanskem
protestantizmu danes dobiva nove razsežnosti. Tom Greggs, ki se
opredeljuje kot evangeljski postliberalec, na Barthovem pogledu
utemeljuje t. i. »krščanski soteriološki univerzalizem«: verovanje, da
bo Bog v Kristusu premagal zlo v popolnosti, kar zajema odrešitev
»vseh duš« v končnem eshatonu (Greggs 2009: 207). Greggs pogosto
ponavlja refren, da njegov »pristno krščanski univerzalizem […] ne
119
