Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 124
RAZPRAVE, [TUDIJE
znanji in postanejo njihova pristna verska identiteta. Če jih apriorno
zavračamo, v imenu abstraktne verske identitete, ki ji vnaprej pripa-
damo (»ortodoksno krščanstvo«, ali »evangeljsko krščnastvo« ali
karkoli že), to po Schmidt-Leukelu ponavadi pomeni ne-razmiš-
ljanje, podleganje družbenim pritiskom ter opuščanje »duhovno
resnicoljubne« drže (Schmidt-Leukel 2009: 58–66). Tukaj ne bomo
presojali, ali je Schmidt-Leukelov pristop za krščansko teologijo
(katero?) sprejemljiv ali ne. A njegov zagovor sinkretizma dovolj
jasno ponazori, da je evangeljsko, postliberalno in radikalno-orto-
doksno opevanje partikularnosti v pomembnem smislu izpeto. Stoji
pred izzivom, da se mnogo bolj pozorno in na svež način teološko
angažira z drugimi verskimi ter z »bolj partikularnimi partikular-
nostmi«, kakor pa so abstrakcije tipa »krščanstvo«, »islam« ipd.
Na koncu si dovolimo še eno posplošeno oceno. Na očitek, da
verski pluralizem ne upošteva radikalne različnosti temeljnih vpra-
šanj, ki jih različne religije zastavljajo, je John Hick v eni od svojih
knjig odgovoril takole: Čeprav je res, da religije zastavljajo različna
temeljna vprašanja, so ta različna le v svojih specifičnostih, a se jih
kljub temu da interpretirati s skupno formulo. »Vse religije pred-
postavljajo pomemben primanjkljaj v sedanjosti ter možnost radi-
kalno boljše prihodnosti [oz. restive]; in vsi [njihovi odgovori] so
odgovori na vprašanje, kako prispeti od prvega do drugega.« (Hick
1995: 41.) Kjer torej nasprotniki pluralizma vidijo popolnoma neso-
izmerljive razlike, Hick še vedno vidi dovolj podobnosti, da jih je
vredno interpretirati in razumeti na verski način, čeprav v tej skrajni
posplošitvi ne trdi več skorajda ničesar zanimivega ali natančnega.
Naj bo to »pojmovno nasilje« ali ne, težko je ignorirati dejstvo, da
lahko določene podobnosti med verskimi izkustvi, vrednotami,
verovanji ter celo teologijami opazimo prek meja partikularnih
tradicij. Pri tem pa ni očitno, da bi naj te podobnosti bile teološko
povsem nerelevantne ali celo iluzorne (Milbank). Osrednje vprašanje,
kako naj (in ali sploh) kot kristjani in protestantje razmišljamo o
podobnostih med elementi lastne verske tradicije in drugih, na
katere naletimo, ostaja torej trdovratno odprto tudi po desetletjih
intenzivnih razprav v britanskem protestantizmu.
122
znanji in postanejo njihova pristna verska identiteta. Če jih apriorno
zavračamo, v imenu abstraktne verske identitete, ki ji vnaprej pripa-
damo (»ortodoksno krščanstvo«, ali »evangeljsko krščnastvo« ali
karkoli že), to po Schmidt-Leukelu ponavadi pomeni ne-razmiš-
ljanje, podleganje družbenim pritiskom ter opuščanje »duhovno
resnicoljubne« drže (Schmidt-Leukel 2009: 58–66). Tukaj ne bomo
presojali, ali je Schmidt-Leukelov pristop za krščansko teologijo
(katero?) sprejemljiv ali ne. A njegov zagovor sinkretizma dovolj
jasno ponazori, da je evangeljsko, postliberalno in radikalno-orto-
doksno opevanje partikularnosti v pomembnem smislu izpeto. Stoji
pred izzivom, da se mnogo bolj pozorno in na svež način teološko
angažira z drugimi verskimi ter z »bolj partikularnimi partikular-
nostmi«, kakor pa so abstrakcije tipa »krščanstvo«, »islam« ipd.
Na koncu si dovolimo še eno posplošeno oceno. Na očitek, da
verski pluralizem ne upošteva radikalne različnosti temeljnih vpra-
šanj, ki jih različne religije zastavljajo, je John Hick v eni od svojih
knjig odgovoril takole: Čeprav je res, da religije zastavljajo različna
temeljna vprašanja, so ta različna le v svojih specifičnostih, a se jih
kljub temu da interpretirati s skupno formulo. »Vse religije pred-
postavljajo pomemben primanjkljaj v sedanjosti ter možnost radi-
kalno boljše prihodnosti [oz. restive]; in vsi [njihovi odgovori] so
odgovori na vprašanje, kako prispeti od prvega do drugega.« (Hick
1995: 41.) Kjer torej nasprotniki pluralizma vidijo popolnoma neso-
izmerljive razlike, Hick še vedno vidi dovolj podobnosti, da jih je
vredno interpretirati in razumeti na verski način, čeprav v tej skrajni
posplošitvi ne trdi več skorajda ničesar zanimivega ali natančnega.
Naj bo to »pojmovno nasilje« ali ne, težko je ignorirati dejstvo, da
lahko določene podobnosti med verskimi izkustvi, vrednotami,
verovanji ter celo teologijami opazimo prek meja partikularnih
tradicij. Pri tem pa ni očitno, da bi naj te podobnosti bile teološko
povsem nerelevantne ali celo iluzorne (Milbank). Osrednje vprašanje,
kako naj (in ali sploh) kot kristjani in protestantje razmišljamo o
podobnostih med elementi lastne verske tradicije in drugih, na
katere naletimo, ostaja torej trdovratno odprto tudi po desetletjih
intenzivnih razprav v britanskem protestantizmu.
122
