Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 119
GORAZD ANDREJ^
tualizacij realnosti kristjani storimo najbolje, če v ljubezni posku-
šamo »iz-pripovedovati« druge: oznanjati svojo, vseobsegajočo ver-
sko zgodbo v zavedanju obstoja rivalskih zgodb ter v upanju, da
bo naša zgodba omogočala najbolj smiseln okvir ter vodilo vseh
plati življenja družbe in posameznikov. Namesto dialoga Milbank
predlaga, da je največ, kar lahko različne »religije« dosežejo, odnos
»vzajemnega suma«, za katerega lahko le upamo, da ne bo imel
destruktivnih oblik (kristjani lahko to zadajo za cilj le sebi, ne
drugim). (Milbank 1990: 188–190.)
Zaključek: razprava
Če se najprej kritično ozremo na evangeljske odgovore na verski
pluralizem, lahko vidimo nekaj smiselnih poant – denimo to, da je
možnost nepristranskega stališča zunaj vseh verskih tradicij (ko gre
za presojanja njihove verske veljavnosti) iluzorna. A zaradi svoje
zavzetosti, da verski pluralizem kristjanom odsvetujeta in ga ob-
sodita kot »nevero«, Hickovo nekalcedonsko kristologijo pa kot
zavrženo »ebionitsko herezijo« (McGrath 1996: 227–228), tako
Newbign kot McGrath zdrsita v prenagljen apologetični napad in
pluralizem pogosto predstavita popačeno. Denimo, ko McGrath v
Hickovem pluralizmu vidi »naivno predpostavko […], da je religija
‘dobro definirana’ kategorija, ki jo lahko s kirurško natančnostjo
ločimo od ‘kulture’ kot celote« (ibid. 209), ignorira tako Hickovo
pojasnitev pojma »religija« kot pojma družinske podobnosti kakor
tudi Hickovo sprejemanje argumenta Cantwell-Smitha iz 60. let, da
ima sodobni pojem »religija« zahoden, razsvetljenski izvor (Cant-
well-Smith 1991). Prav tako si morata Newbign in McGrath (pa tudi
Adams in Milbank) zelo prizadevati, da zmanjšujeta pomen podob-
nosti, ki jih med raznimi elementi mnogih verskih tradicij lahko
kljub razlikam opazimo. Newbignova obsodba Hicka, da njegov
pluralizem vodi v popoln subjektivizem, prav tako ni utemeljena –
Hick upošteva, da skupnost konstituira posameznike, v svoji (kan-
tovski) pojasnitvi, da sprejete pojmovne strukture in verovanja
tradicij sooblikujejo verska izkustva posameznikov. Z rezervo mo-
117
tualizacij realnosti kristjani storimo najbolje, če v ljubezni posku-
šamo »iz-pripovedovati« druge: oznanjati svojo, vseobsegajočo ver-
sko zgodbo v zavedanju obstoja rivalskih zgodb ter v upanju, da
bo naša zgodba omogočala najbolj smiseln okvir ter vodilo vseh
plati življenja družbe in posameznikov. Namesto dialoga Milbank
predlaga, da je največ, kar lahko različne »religije« dosežejo, odnos
»vzajemnega suma«, za katerega lahko le upamo, da ne bo imel
destruktivnih oblik (kristjani lahko to zadajo za cilj le sebi, ne
drugim). (Milbank 1990: 188–190.)
Zaključek: razprava
Če se najprej kritično ozremo na evangeljske odgovore na verski
pluralizem, lahko vidimo nekaj smiselnih poant – denimo to, da je
možnost nepristranskega stališča zunaj vseh verskih tradicij (ko gre
za presojanja njihove verske veljavnosti) iluzorna. A zaradi svoje
zavzetosti, da verski pluralizem kristjanom odsvetujeta in ga ob-
sodita kot »nevero«, Hickovo nekalcedonsko kristologijo pa kot
zavrženo »ebionitsko herezijo« (McGrath 1996: 227–228), tako
Newbign kot McGrath zdrsita v prenagljen apologetični napad in
pluralizem pogosto predstavita popačeno. Denimo, ko McGrath v
Hickovem pluralizmu vidi »naivno predpostavko […], da je religija
‘dobro definirana’ kategorija, ki jo lahko s kirurško natančnostjo
ločimo od ‘kulture’ kot celote« (ibid. 209), ignorira tako Hickovo
pojasnitev pojma »religija« kot pojma družinske podobnosti kakor
tudi Hickovo sprejemanje argumenta Cantwell-Smitha iz 60. let, da
ima sodobni pojem »religija« zahoden, razsvetljenski izvor (Cant-
well-Smith 1991). Prav tako si morata Newbign in McGrath (pa tudi
Adams in Milbank) zelo prizadevati, da zmanjšujeta pomen podob-
nosti, ki jih med raznimi elementi mnogih verskih tradicij lahko
kljub razlikam opazimo. Newbignova obsodba Hicka, da njegov
pluralizem vodi v popoln subjektivizem, prav tako ni utemeljena –
Hick upošteva, da skupnost konstituira posameznike, v svoji (kan-
tovski) pojasnitvi, da sprejete pojmovne strukture in verovanja
tradicij sooblikujejo verska izkustva posameznikov. Z rezervo mo-
117
