Page 218 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 218
[TUDIJSKI VE^ERI
sploh nemško reformacijo je namreč mogoče videti paralelo k slo-
venskemu pogledu na Trubarja in slovensko reformacijo. Novalis,
Lessing in Herder, zgodnji nemški romantiki, so namreč Luthra
stilizirali v najodličnejši dogodek prebujajoče se, kot so menili,
nemške nacije. Pri tem so se navdihovali pri Heglu, s Herderjem pa
je romantično videnje nemške reformacije dobilo najbolj vehe-
mentne poteze; Herder je bil tako na primer mnenja, da je Luther iz
»spanja dvignil velikana«, namreč nemški jezik. S Heinrichom von
Treitschke je takšno videnje dobilo nove spodbude; Luther, je na
primer pisal von Treitschke, »je narodu v kri vlil železa«. Nemškemu
romantičnemu pogledu na reformacijo je moč sicer dokončno pošla
sredi 20. stoletja.
Slovenskemu romantičnemu pogledu njegova moč nasprotno še
ni pošla. Vera v stvariteljsko moč Trubarjevega slovenskega jezika
ter razumevanje jezika kot »najglobjega« in »najzvestejšega«, kot
nenadomestljivega zrcala slovenske duhovne podobe, kot današnji
pogled na Trubarja in njegovo zapuščino označuje umetnostni
zgodovinar Milček Komelj, nam nasprotno razkrivata romantično
vero »sveta slovenstva« in vero vanj in se, z drugimi besedami,
izkazujeta kot prva dokaza slovenske vere, slovenske nacionalne
religije. Trubarjev delež k tako pojmovanemu »svetu slovenstva« in
njegovi veri se v luči takšnega pogleda jasno kaže kot »genialen«,
kot ga je označil Jože Rajhman, in »neminljiv«, kot ga označuje
Marko Kerševan.
»Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi
Jezusa Kristusa prosim« – Trubarjevo pavlinsko krščanstvo
»Grešili smo pred imenom Trubarjevim. In zakaj? Zato ker smo
ga do danes sodili edino z verskega in protiverskega stališča. In
poslednje je bilo veča krivica za moža, ki je stal samo na verskem
stališču, ker se v tedanji dobi na drugo postaviti ni mogel.« S to
mislijo pa je v tistem pomembnem letu 1908 svoj esej z naslovom O
kulturnem pomenu slovenske reformacije začel Ivan Prijatelj in z njo
opozoril na z idejami svojega časa prežete ocene o Primožu Trubarju,
njegovem delu in njegovem času, ne da bi se tudi sam mogel idejam
216
sploh nemško reformacijo je namreč mogoče videti paralelo k slo-
venskemu pogledu na Trubarja in slovensko reformacijo. Novalis,
Lessing in Herder, zgodnji nemški romantiki, so namreč Luthra
stilizirali v najodličnejši dogodek prebujajoče se, kot so menili,
nemške nacije. Pri tem so se navdihovali pri Heglu, s Herderjem pa
je romantično videnje nemške reformacije dobilo najbolj vehe-
mentne poteze; Herder je bil tako na primer mnenja, da je Luther iz
»spanja dvignil velikana«, namreč nemški jezik. S Heinrichom von
Treitschke je takšno videnje dobilo nove spodbude; Luther, je na
primer pisal von Treitschke, »je narodu v kri vlil železa«. Nemškemu
romantičnemu pogledu na reformacijo je moč sicer dokončno pošla
sredi 20. stoletja.
Slovenskemu romantičnemu pogledu njegova moč nasprotno še
ni pošla. Vera v stvariteljsko moč Trubarjevega slovenskega jezika
ter razumevanje jezika kot »najglobjega« in »najzvestejšega«, kot
nenadomestljivega zrcala slovenske duhovne podobe, kot današnji
pogled na Trubarja in njegovo zapuščino označuje umetnostni
zgodovinar Milček Komelj, nam nasprotno razkrivata romantično
vero »sveta slovenstva« in vero vanj in se, z drugimi besedami,
izkazujeta kot prva dokaza slovenske vere, slovenske nacionalne
religije. Trubarjev delež k tako pojmovanemu »svetu slovenstva« in
njegovi veri se v luči takšnega pogleda jasno kaže kot »genialen«,
kot ga je označil Jože Rajhman, in »neminljiv«, kot ga označuje
Marko Kerševan.
»Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi
Jezusa Kristusa prosim« – Trubarjevo pavlinsko krščanstvo
»Grešili smo pred imenom Trubarjevim. In zakaj? Zato ker smo
ga do danes sodili edino z verskega in protiverskega stališča. In
poslednje je bilo veča krivica za moža, ki je stal samo na verskem
stališču, ker se v tedanji dobi na drugo postaviti ni mogel.« S to
mislijo pa je v tistem pomembnem letu 1908 svoj esej z naslovom O
kulturnem pomenu slovenske reformacije začel Ivan Prijatelj in z njo
opozoril na z idejami svojega časa prežete ocene o Primožu Trubarju,
njegovem delu in njegovem času, ne da bi se tudi sam mogel idejam
216
