Page 243 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 243
FRANCE M. DOLINAR
rečeno, da so ljubljanska škofa Krištof Ravbar in Franc Kazianer ter
tržaški škof Peter Bonomo v svoji zadnji smrtni stiski prejeli celoten
zakrament, ki ga tudi zaradi svoje vesti drugače ne bi mogli prejeti.6
»Ganz Sacrament in letzten sterbenden Not«, kot je zapisano v
originalu, so za katoliškega duhovnika – in to je septembra leta 1543,
ko je Trubar previdel škofa Kazianerja, še vedno bil – pomenili za-
kramente za umirajoče, torej spoved, obhajilo in bolniško maziljenje.
Dogodkov pač ne smemo prehitevati, ampak moramo pri preuče-
vanju dogajanja v preteklosti potrpežljivo in zvesto slediti spre-
membam idej in z njimi povezanim razvojem dogodkov tudi takrat,
ko gre za prelomne odločitve v človekovem življenju. Sicer pa tudi
domneven prejem obhajila omenjenih škofov pod obema podobama
v tem času poskusov zbliževanja stališč katoliških z luteranskimi
teologi, kot bomo videli kasneje, ne bi bil sporen. Nedopustno pa je
projiciranje kasnejše Trubarjeve odločitve za Luthrovo reformacijo v
obdobje pred to njegovo življenjsko odločitvijo, ki razumljivo ni
dozorela čez noč.
Da bi bolje razumeli Kazianerjevo delovanje v ljubljanski škofiji,
ga postavimo v širši kontekst dogajanja v Cerkvi in v cesarstvu,
katerega sestavni del so bile naše dežele v tem času.
Kazianerjevo imenovanje za ljubljanskega škofa7 sovpada namreč
z zadnjim resnim poskusom rimskokatoliške Cerkve, najti skupni
jezik z reformnim gibanjem, ki ga je sprožil Martin Luther. Raz-
meroma dobre smernice za notranjo prenovo Cerkve je sicer začrtal
že V. lateranski koncil (1512 – 1517), ki je končal svoje delo le nekaj
6 »Dass der Herr Christoff Rauber, Herr Franziscus Khazianer sälligen paide
Bischoue zu Laybach, vnnd Heerr Petrus Bonomus seliger Bischoue zu Triest in
irres letzten vnd sterbenden Nott, ganntz Sacrament, haben empfangen, wie sie
es an Verlezung irrer Gewissen nit anderst empfachen wollten.«. NŠAL, ŠAL I.,
fasc. 16/10; Ludovik Modest Golia, Regesta škofijskega arhiva, 1. zvezek, str. 159,
št. 515.
7 Kralj Ferdinand I. je 5. decembra 1536 Kazianerja imenoval za ljubljanskega
škofa. Predpisani kanonični proces je opravil kardinal Paulus de Cesis in na
konzistoriju 11. aprila 1537 dal k imenovanju pozitivno mnenje. Papež Pavel
III. je nato na istem konzistoriju Kazianerja potrdil za ljubljanskega škofa.
Škofovsko posvečenje mu je na četrto postno nedeljo, 31. marca 1538, podelil
lavantinski škof Filip Renner v Gornjem Gradu.
241
rečeno, da so ljubljanska škofa Krištof Ravbar in Franc Kazianer ter
tržaški škof Peter Bonomo v svoji zadnji smrtni stiski prejeli celoten
zakrament, ki ga tudi zaradi svoje vesti drugače ne bi mogli prejeti.6
»Ganz Sacrament in letzten sterbenden Not«, kot je zapisano v
originalu, so za katoliškega duhovnika – in to je septembra leta 1543,
ko je Trubar previdel škofa Kazianerja, še vedno bil – pomenili za-
kramente za umirajoče, torej spoved, obhajilo in bolniško maziljenje.
Dogodkov pač ne smemo prehitevati, ampak moramo pri preuče-
vanju dogajanja v preteklosti potrpežljivo in zvesto slediti spre-
membam idej in z njimi povezanim razvojem dogodkov tudi takrat,
ko gre za prelomne odločitve v človekovem življenju. Sicer pa tudi
domneven prejem obhajila omenjenih škofov pod obema podobama
v tem času poskusov zbliževanja stališč katoliških z luteranskimi
teologi, kot bomo videli kasneje, ne bi bil sporen. Nedopustno pa je
projiciranje kasnejše Trubarjeve odločitve za Luthrovo reformacijo v
obdobje pred to njegovo življenjsko odločitvijo, ki razumljivo ni
dozorela čez noč.
Da bi bolje razumeli Kazianerjevo delovanje v ljubljanski škofiji,
ga postavimo v širši kontekst dogajanja v Cerkvi in v cesarstvu,
katerega sestavni del so bile naše dežele v tem času.
Kazianerjevo imenovanje za ljubljanskega škofa7 sovpada namreč
z zadnjim resnim poskusom rimskokatoliške Cerkve, najti skupni
jezik z reformnim gibanjem, ki ga je sprožil Martin Luther. Raz-
meroma dobre smernice za notranjo prenovo Cerkve je sicer začrtal
že V. lateranski koncil (1512 – 1517), ki je končal svoje delo le nekaj
6 »Dass der Herr Christoff Rauber, Herr Franziscus Khazianer sälligen paide
Bischoue zu Laybach, vnnd Heerr Petrus Bonomus seliger Bischoue zu Triest in
irres letzten vnd sterbenden Nott, ganntz Sacrament, haben empfangen, wie sie
es an Verlezung irrer Gewissen nit anderst empfachen wollten.«. NŠAL, ŠAL I.,
fasc. 16/10; Ludovik Modest Golia, Regesta škofijskega arhiva, 1. zvezek, str. 159,
št. 515.
7 Kralj Ferdinand I. je 5. decembra 1536 Kazianerja imenoval za ljubljanskega
škofa. Predpisani kanonični proces je opravil kardinal Paulus de Cesis in na
konzistoriju 11. aprila 1537 dal k imenovanju pozitivno mnenje. Papež Pavel
III. je nato na istem konzistoriju Kazianerja potrdil za ljubljanskega škofa.
Škofovsko posvečenje mu je na četrto postno nedeljo, 31. marca 1538, podelil
lavantinski škof Filip Renner v Gornjem Gradu.
241
