Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 246
[TUDIJSKI VE^ERI
pomoč plemstva pri obrambi njegovih dežel pred Turki. Odločilnega
pomena za nadaljnji razvoj verskega vprašanja v deželah katoliškega
kneza, ki je leta 1527 odločno odklonil Luthrovo obliko prenove
Cerkve, je imelo določilo državnega zbora v Speyerju leta 1526, da
lahko v zadevah wormskega edikta, torej glede verske reforme, vsak
državni stan ravna tako, da lahko svojo odločitev zagovarja pred
Bogom in cesarskim veličastvom.13 Augsburška veroizpoved, predlo-
žena na državnem zboru v Augsburgu leta 1530, je nato prinesla
prvi kompromisni predlog luteranske strani kot izhodišče pogovorov
za ponovno združitev luteranov in katoličanov. Čeprav so jo v prvotni
obliki, v kakršni jo je izdelal Philipp Melanchthon, zavrnili tako
luteranci kot katoličani, je vendarle vzpodbudila Ferdinanda I. h
kompromisnemu predlogu na katoliški strani. Ta je vključeval t. i.
laični kelih (obhajilo pod obema podobama) in poročenost
duhovnikov, torej zahtevi, ki tudi za vzhodno Cerkev nista bili nikoli
sporni. Kralj Ferdinand je oboje dopuščal najprej v svojih dednih
deželah, po tridentinskem koncilu pa je skupaj z bavarskim vojvodo
Albrechtom V. objavo koncilskih dekretov pogojeval prav z dovo-
ljenjem laičnega keliha in poročenostjo duhovnikov.14 Papež Pij IV.
(Gianangelo Medici, 1559–1565) je leta 1565 pristal le na »laični
kelih«, torej na obhajilo pod obema podobama na Koroškem in
Štajerskem, ne pa tudi na Kranjskem.15 Ker pa so župnije ljubljanske
škofije segale v vse tri dežele, se je praksa poročenosti duhovnikov in
obhajila pod obema podobama uveljavila tudi v župnijah ljubljanske
škofije na Kranjskem. Poročenost duhovnikov, ki so jo zagovarjali
tudi številni škofje na tridentinskem koncilu, je bila namreč po dolgih
debatah dokončno zavrnjena šele leta 1563,16 torej celih 20 let po
Kazianerjevi smrti.
Nič manj razburljiv in nejasen je bil položaj na teološkem
področju v Cerkvi, ki ga je še dodatno zapletel spor med dominikanci,
13 Zgodovina Cerkve, 3. del, 78.
14 Heinrich Brück, Lehrbuch der Kirchengeschichte, Mainz5 1890, 690.
15 Peter Radics, Beiträge zur Reformations-Geschichte Krain’s, v: Mittheilungen des
historischen Vereines für Krain, 1861, 68.
16 Hubert Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, zvezek 4/2, Freiburg, Herder, 1975,
96–121.
244
pomoč plemstva pri obrambi njegovih dežel pred Turki. Odločilnega
pomena za nadaljnji razvoj verskega vprašanja v deželah katoliškega
kneza, ki je leta 1527 odločno odklonil Luthrovo obliko prenove
Cerkve, je imelo določilo državnega zbora v Speyerju leta 1526, da
lahko v zadevah wormskega edikta, torej glede verske reforme, vsak
državni stan ravna tako, da lahko svojo odločitev zagovarja pred
Bogom in cesarskim veličastvom.13 Augsburška veroizpoved, predlo-
žena na državnem zboru v Augsburgu leta 1530, je nato prinesla
prvi kompromisni predlog luteranske strani kot izhodišče pogovorov
za ponovno združitev luteranov in katoličanov. Čeprav so jo v prvotni
obliki, v kakršni jo je izdelal Philipp Melanchthon, zavrnili tako
luteranci kot katoličani, je vendarle vzpodbudila Ferdinanda I. h
kompromisnemu predlogu na katoliški strani. Ta je vključeval t. i.
laični kelih (obhajilo pod obema podobama) in poročenost
duhovnikov, torej zahtevi, ki tudi za vzhodno Cerkev nista bili nikoli
sporni. Kralj Ferdinand je oboje dopuščal najprej v svojih dednih
deželah, po tridentinskem koncilu pa je skupaj z bavarskim vojvodo
Albrechtom V. objavo koncilskih dekretov pogojeval prav z dovo-
ljenjem laičnega keliha in poročenostjo duhovnikov.14 Papež Pij IV.
(Gianangelo Medici, 1559–1565) je leta 1565 pristal le na »laični
kelih«, torej na obhajilo pod obema podobama na Koroškem in
Štajerskem, ne pa tudi na Kranjskem.15 Ker pa so župnije ljubljanske
škofije segale v vse tri dežele, se je praksa poročenosti duhovnikov in
obhajila pod obema podobama uveljavila tudi v župnijah ljubljanske
škofije na Kranjskem. Poročenost duhovnikov, ki so jo zagovarjali
tudi številni škofje na tridentinskem koncilu, je bila namreč po dolgih
debatah dokončno zavrnjena šele leta 1563,16 torej celih 20 let po
Kazianerjevi smrti.
Nič manj razburljiv in nejasen je bil položaj na teološkem
področju v Cerkvi, ki ga je še dodatno zapletel spor med dominikanci,
13 Zgodovina Cerkve, 3. del, 78.
14 Heinrich Brück, Lehrbuch der Kirchengeschichte, Mainz5 1890, 690.
15 Peter Radics, Beiträge zur Reformations-Geschichte Krain’s, v: Mittheilungen des
historischen Vereines für Krain, 1861, 68.
16 Hubert Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, zvezek 4/2, Freiburg, Herder, 1975,
96–121.
244
