Page 244 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 244
[TUDIJSKI VE^ERI
mesecev pred Luthrovo objavo njegovih znamenitih tez leta 1517.8
Žal papež Leon X. (Giovanni de Medici, 1513–1521) in veliko posvetno
usmerjenih cerkvenih dostojanstvenikov iz plemiških vrst teh
smernic za prenovo Cerkve niso vzeli resno in jih niso bili pripravljeni
udejanjiti v Cerkvi iz preprostega razloga, ker bi morali najprej sami
spremeniti svoj način življenja. Mnogi t. i. »imenovani« škofi in
kardinali se nikoli niso dali posvetiti za duhovnika ali škofa. Naslov
so sprejeli zato, da so lahko uživali dohodke iz določene škofije,
nekateri celo iz več škofij hkrati, škofovska opravila pa so namesto
njih opravljali pomožni škofje ali škofje majhnih škofij, ki se z
dohodki svoje škofije niso mogli preživljali (v naši soseščini na primer
škofje v Pičnu, ki so večinoma kot generalni vikarji oglejskega
patriarha bivali v Ljubljani). Povsem posvetno živeči del škofov, ki so
večinoma izhajali iz plemiških vrst, je zato odločno zavrnil tudi
pretresljivo priznanje papeža Hadrijana VI. (Hadrian Florensz d’Edel,
9. 1. 1522–14. 9. 1523), ki ga je 3. januarja 1523 prebral njegov legat
Francesco Chieregati na državnem zboru v Nürnbergu. V njem je
papež odkrito priznal, da je za nastale razmere v Cerkvi krivo njeno
vodstvo, ter obljubil korenito prenovo »v glavi in udih«. Žal je
Hadrijan VI. umrl že 14. septembra istega leta, torej še preden mu je
uspelo zlomiti hud odpor velikega dela rimske duhovščine do
njegovih reformnih prizadevanj.9 Njegov naslednik Klemen VII.
(Giulio de Medici, 1523 –1534) se je vprašanju prenove Cerkve spretno
izogibal. Koncila – tega so pričakovali vsi, ki jim je bila pri srcu
temeljita prenova Cerkve, takrat še skupaj s protestanti in z odločno
podporo cesarja Karla V. – si Klemen VII. ni upal sklicati iz strahu
pred prevlado konciliarizma. Politično je, kljub vedno hujši turški
grožnji, omahoval med sprtima stranema, Francijo na eni in
cesarstvom na drugi strani. Leta 1527 je doživel opustošenje Rima
(sacco di Roma), ki so opravile cesarske najemniške čete, leta 1534
8 Koncil je končal svoje delo 16. marca 1517, Luther pa je objavil svoje teze kot
diskusijski prispevek k razpravi o prenovi Cerkve 31. oktobra istega leta.
9 Zgodovina Cerkve, 3. del: Reformacija in protireformacija 1500–1715. Ljubljana,
Družina, 1994, 138–139; Das Papsttum (Gestalten der Kirchengeschichte, Band
12, izd. Martin Greschat), Berlin, 1985, Kohlhammer, 1985, Julij II. 46–48, Leon
X. 48–60, Hadrijan VI. 60–62.
242
mesecev pred Luthrovo objavo njegovih znamenitih tez leta 1517.8
Žal papež Leon X. (Giovanni de Medici, 1513–1521) in veliko posvetno
usmerjenih cerkvenih dostojanstvenikov iz plemiških vrst teh
smernic za prenovo Cerkve niso vzeli resno in jih niso bili pripravljeni
udejanjiti v Cerkvi iz preprostega razloga, ker bi morali najprej sami
spremeniti svoj način življenja. Mnogi t. i. »imenovani« škofi in
kardinali se nikoli niso dali posvetiti za duhovnika ali škofa. Naslov
so sprejeli zato, da so lahko uživali dohodke iz določene škofije,
nekateri celo iz več škofij hkrati, škofovska opravila pa so namesto
njih opravljali pomožni škofje ali škofje majhnih škofij, ki se z
dohodki svoje škofije niso mogli preživljali (v naši soseščini na primer
škofje v Pičnu, ki so večinoma kot generalni vikarji oglejskega
patriarha bivali v Ljubljani). Povsem posvetno živeči del škofov, ki so
večinoma izhajali iz plemiških vrst, je zato odločno zavrnil tudi
pretresljivo priznanje papeža Hadrijana VI. (Hadrian Florensz d’Edel,
9. 1. 1522–14. 9. 1523), ki ga je 3. januarja 1523 prebral njegov legat
Francesco Chieregati na državnem zboru v Nürnbergu. V njem je
papež odkrito priznal, da je za nastale razmere v Cerkvi krivo njeno
vodstvo, ter obljubil korenito prenovo »v glavi in udih«. Žal je
Hadrijan VI. umrl že 14. septembra istega leta, torej še preden mu je
uspelo zlomiti hud odpor velikega dela rimske duhovščine do
njegovih reformnih prizadevanj.9 Njegov naslednik Klemen VII.
(Giulio de Medici, 1523 –1534) se je vprašanju prenove Cerkve spretno
izogibal. Koncila – tega so pričakovali vsi, ki jim je bila pri srcu
temeljita prenova Cerkve, takrat še skupaj s protestanti in z odločno
podporo cesarja Karla V. – si Klemen VII. ni upal sklicati iz strahu
pred prevlado konciliarizma. Politično je, kljub vedno hujši turški
grožnji, omahoval med sprtima stranema, Francijo na eni in
cesarstvom na drugi strani. Leta 1527 je doživel opustošenje Rima
(sacco di Roma), ki so opravile cesarske najemniške čete, leta 1534
8 Koncil je končal svoje delo 16. marca 1517, Luther pa je objavil svoje teze kot
diskusijski prispevek k razpravi o prenovi Cerkve 31. oktobra istega leta.
9 Zgodovina Cerkve, 3. del: Reformacija in protireformacija 1500–1715. Ljubljana,
Družina, 1994, 138–139; Das Papsttum (Gestalten der Kirchengeschichte, Band
12, izd. Martin Greschat), Berlin, 1985, Kohlhammer, 1985, Julij II. 46–48, Leon
X. 48–60, Hadrijan VI. 60–62.
242
