Page 248 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 248
[TUDIJSKI VE^ERI
Contarini. Ko je kardinal Contarini 24. avgusta 1542 umrl, je papež
Pavel III. izgubil močno oporo za svoja reformna prizadevanja. Kljub
temu je ob podpori kardinalov iz Contarinijevega kroga leta 1545
sklical dolgo pričakovani koncil v Tridentu, ki naj bi jasno opredelil
katoliški nauk in izdelal konkretna navodila za prenovo Cerkve. Žal
so delo koncila že na samem začetku spremljali številni proceduralni
zapleti.21 Julij III. (Mario del Monte, 1550–1555), naslednik papeža
Pavla III., namreč ciljem, ki so si jih zastavili reformatorji znotraj
rimske Cerkve, ni bil dorasel. Naslednji papež, Marcel II., je vladal
samo 22 dni (1555). Po njegovi smrti so kardinali za papeža izvolili
79-letnega dekana kardinalskega zbora Giovannija Pietra Carafa, ki
si je nadel ime Pavel IV. (1555–1559).22 Kot kardinal je bil novi papež
zelo dejaven v leta 1542 ustanovljeni kongregaciji Rimske inkvizicije23
in je skozi njena očala gledal tudi na prenovo Cerkve. Papeštvo je
po vzoru nekaterih papežev visokega srednjega veka dojemal kot
utelešenje vrhovne oblasti v svoji roki. Po njegovem mnenju koncil
ni upravičil reformnih pričakovanj in je povzročil več težav, kot je
prinašal koristi. Poleg tega je videl v njem nevarne zametke omeje-
vanja papeške oblasti. Zato začetega koncila ni nadaljeval, ampak se
je reformnih ukrepov lotil sam. Prenovo Cerkve je izvajal z izjemno
trdoto, nepopustljivostjo in nezaupanjem tudi do svojih najožjih
sodelavcev. Pred inkvizicijskim sodiščem sta se znašla celo dva goreča
zagovornika prenove Cerkve, kardinala Giovanni Morone (1509–1580)
in Reginald Pole (1500–1558), oba člana Contarinijeve komisije in
podpisnika skupne spomenice. Moroneja, ki je bil prvi predsednik
tridentinskega koncila pod Pavlom III., je iz ječe v Angelskem gradu
izpustil šele Pavlov naslednik Pij IV. leta 1559. Reginald Pole, kot
20 Joannes Dominicus Mansi, Sacrorum Conciliorum nova et amplissima collectiio,
Tomus 35, Parisiis 1902, 345–356; Carl Mirbt – Kurt Aland, Quellen zur Geschichte
des Papstums und des Römischen Katholizismus, I. zvezek, Tübingen 61967, 530–
537.; Lateran V. und Trient (Geschichte der ökumenischen Konzilien, zvezek 10,
uredil Gervais Dumeige), Mainz 1978, 482–495.
21 Hubert Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, 4. Bände, Freiburg, Herder, 1950–
1975.
22 Franz X. Seppelt, Georg Schwaiger, Geschichte der Päpste, 296–300.
23 Leta 1908 se je preimenovala v Congregazione del Sant’Offizio in leta 1965 v
Kongregacijo za nauk vere.
246
Contarini. Ko je kardinal Contarini 24. avgusta 1542 umrl, je papež
Pavel III. izgubil močno oporo za svoja reformna prizadevanja. Kljub
temu je ob podpori kardinalov iz Contarinijevega kroga leta 1545
sklical dolgo pričakovani koncil v Tridentu, ki naj bi jasno opredelil
katoliški nauk in izdelal konkretna navodila za prenovo Cerkve. Žal
so delo koncila že na samem začetku spremljali številni proceduralni
zapleti.21 Julij III. (Mario del Monte, 1550–1555), naslednik papeža
Pavla III., namreč ciljem, ki so si jih zastavili reformatorji znotraj
rimske Cerkve, ni bil dorasel. Naslednji papež, Marcel II., je vladal
samo 22 dni (1555). Po njegovi smrti so kardinali za papeža izvolili
79-letnega dekana kardinalskega zbora Giovannija Pietra Carafa, ki
si je nadel ime Pavel IV. (1555–1559).22 Kot kardinal je bil novi papež
zelo dejaven v leta 1542 ustanovljeni kongregaciji Rimske inkvizicije23
in je skozi njena očala gledal tudi na prenovo Cerkve. Papeštvo je
po vzoru nekaterih papežev visokega srednjega veka dojemal kot
utelešenje vrhovne oblasti v svoji roki. Po njegovem mnenju koncil
ni upravičil reformnih pričakovanj in je povzročil več težav, kot je
prinašal koristi. Poleg tega je videl v njem nevarne zametke omeje-
vanja papeške oblasti. Zato začetega koncila ni nadaljeval, ampak se
je reformnih ukrepov lotil sam. Prenovo Cerkve je izvajal z izjemno
trdoto, nepopustljivostjo in nezaupanjem tudi do svojih najožjih
sodelavcev. Pred inkvizicijskim sodiščem sta se znašla celo dva goreča
zagovornika prenove Cerkve, kardinala Giovanni Morone (1509–1580)
in Reginald Pole (1500–1558), oba člana Contarinijeve komisije in
podpisnika skupne spomenice. Moroneja, ki je bil prvi predsednik
tridentinskega koncila pod Pavlom III., je iz ječe v Angelskem gradu
izpustil šele Pavlov naslednik Pij IV. leta 1559. Reginald Pole, kot
20 Joannes Dominicus Mansi, Sacrorum Conciliorum nova et amplissima collectiio,
Tomus 35, Parisiis 1902, 345–356; Carl Mirbt – Kurt Aland, Quellen zur Geschichte
des Papstums und des Römischen Katholizismus, I. zvezek, Tübingen 61967, 530–
537.; Lateran V. und Trient (Geschichte der ökumenischen Konzilien, zvezek 10,
uredil Gervais Dumeige), Mainz 1978, 482–495.
21 Hubert Jedin, Geschichte des Konzils von Trient, 4. Bände, Freiburg, Herder, 1950–
1975.
22 Franz X. Seppelt, Georg Schwaiger, Geschichte der Päpste, 296–300.
23 Leta 1908 se je preimenovala v Congregazione del Sant’Offizio in leta 1965 v
Kongregacijo za nauk vere.
246
