Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 245
FRANCE M. DOLINAR
pa je zavrnil zahtevo angleškega kralja Henrika VIII. za razvezo
zakona s Katarino Aragonsko, kar je nato privedlo do razkola Angle-
ške cerkve z Rimom. Prenovi Cerkve so se obetali boljši časi šele, ko
je bil 13. oktobra 1534 izvoljen za papeža kardinal Alessandro
Farnese, ki si je nadel ime Pavel III. (vladal do 1549).10
V tem vzdušju je ljubljanski škof postal Franc Kazianer, ki je vladal
škofiji šest let in pet mesecev (1536–1543). To so bila prelomna leta
neposredno pred tridentinskim koncilom. Na političnem področju
so jih zaznamovale vojne cesarja Karla V. proti Francozom in
Turkom.11 Da bi zlomil moč cesarja Karla V. (1519–1556), je »najbolj
katoliški kralj«, takšen naslov si je uradno nadel francoski kralj Franc
I. (1515–1547), leta 1536 sklenil zavezo s turškim sultanom o so-
časnih vojaških akcijah proti cesarju. Ta vojna je usodno prizadela
tudi škofa Kazianerja, ko je bil leta 1539 njegov brat Ivan odstavljen
kot vrhovni poveljnik krajiških čet na Hrvatskem in v Slavoniji in
nato zaradi tajnih pogajanj s Turki o premirju obtožen veleizdaje in
umorjen. Škof Kazianer je dal svojega brata spoštljivo pokopati v
Gornjem Gradu.
Zaradi nenehnih vojn se tako Karel V. kot njegov brat kralj
Ferdinand I. (kralj 1531, cesar 1556–1564) nista mogla temeljiteje
posvetiti verskim vprašanjem, ki jih je sprožila Luthrova reformacija.
Načelna stališča, izražena na državnem zboru v Wormsu leta 1521,
na katerem je cesar nad Luthrom kot »očitnim krivovercem razglasil
državno izobčenje« (Wormski edikt), in Speyerju leta 1529,12 so raz-
vodeneli kompromisi, ki jih je delal Ferdinand I., da bi si zagotovil
10 Das Papsttum (Gestalten der Kirchengeschichte, Band 12, 66–70; Franz X. Seppelt
– Georg Schwaiger, Geschichte der Päpste, München 1964, 285–293.
11 V letih 1535–1538 je divjala tretja in 1543–1544 četrta vojna med cesarjem
Karlom V. in francoskim kraljem Francem I., leta 1537 pa so Francozi podprli
upor Firenčanov proti Medičejcem z namenom, da bi oslabili cesarjev položaj v
Italiji.
12 Drugi državni zbor v Speyerju je leta 1529 razveljavil sklep prvega državnega
zbora v Speyerju iz leta 1526, na katerem je bilo sklenjeno, da naj glede verskih
zadev, tj. glede wormskega edikta, »do koncila ostane tako, kakor si vsakdo upa
pred Bogom in cesarskim veličastvom zagovarjati«. Proti ponovni uveljavitvi
wormskega edikta so protestirali luteranski udeleženci državnega zbora in tako
sooblikovali svoj naziv protestanti.
243
pa je zavrnil zahtevo angleškega kralja Henrika VIII. za razvezo
zakona s Katarino Aragonsko, kar je nato privedlo do razkola Angle-
ške cerkve z Rimom. Prenovi Cerkve so se obetali boljši časi šele, ko
je bil 13. oktobra 1534 izvoljen za papeža kardinal Alessandro
Farnese, ki si je nadel ime Pavel III. (vladal do 1549).10
V tem vzdušju je ljubljanski škof postal Franc Kazianer, ki je vladal
škofiji šest let in pet mesecev (1536–1543). To so bila prelomna leta
neposredno pred tridentinskim koncilom. Na političnem področju
so jih zaznamovale vojne cesarja Karla V. proti Francozom in
Turkom.11 Da bi zlomil moč cesarja Karla V. (1519–1556), je »najbolj
katoliški kralj«, takšen naslov si je uradno nadel francoski kralj Franc
I. (1515–1547), leta 1536 sklenil zavezo s turškim sultanom o so-
časnih vojaških akcijah proti cesarju. Ta vojna je usodno prizadela
tudi škofa Kazianerja, ko je bil leta 1539 njegov brat Ivan odstavljen
kot vrhovni poveljnik krajiških čet na Hrvatskem in v Slavoniji in
nato zaradi tajnih pogajanj s Turki o premirju obtožen veleizdaje in
umorjen. Škof Kazianer je dal svojega brata spoštljivo pokopati v
Gornjem Gradu.
Zaradi nenehnih vojn se tako Karel V. kot njegov brat kralj
Ferdinand I. (kralj 1531, cesar 1556–1564) nista mogla temeljiteje
posvetiti verskim vprašanjem, ki jih je sprožila Luthrova reformacija.
Načelna stališča, izražena na državnem zboru v Wormsu leta 1521,
na katerem je cesar nad Luthrom kot »očitnim krivovercem razglasil
državno izobčenje« (Wormski edikt), in Speyerju leta 1529,12 so raz-
vodeneli kompromisi, ki jih je delal Ferdinand I., da bi si zagotovil
10 Das Papsttum (Gestalten der Kirchengeschichte, Band 12, 66–70; Franz X. Seppelt
– Georg Schwaiger, Geschichte der Päpste, München 1964, 285–293.
11 V letih 1535–1538 je divjala tretja in 1543–1544 četrta vojna med cesarjem
Karlom V. in francoskim kraljem Francem I., leta 1537 pa so Francozi podprli
upor Firenčanov proti Medičejcem z namenom, da bi oslabili cesarjev položaj v
Italiji.
12 Drugi državni zbor v Speyerju je leta 1529 razveljavil sklep prvega državnega
zbora v Speyerju iz leta 1526, na katerem je bilo sklenjeno, da naj glede verskih
zadev, tj. glede wormskega edikta, »do koncila ostane tako, kakor si vsakdo upa
pred Bogom in cesarskim veličastvom zagovarjati«. Proti ponovni uveljavitvi
wormskega edikta so protestirali luteranski udeleženci državnega zbora in tako
sooblikovali svoj naziv protestanti.
243
