Page 247 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 247
FRANCE M. DOLINAR
manjšimi brati sv. Frančiška in avguštinci. Papež Pavel III. se je proti
volji dela posvetno usmerjenih kardinalov končno vendarle odločil
sklicati tako težko pričakovani koncil, ki naj bi razrešil sporna
teološka vprašanja in vnesel red na področju cerkvene discipline.17 V
ta namen je jeseni leta 1536 ustanovil posebno teološko komisijo, ki
naj bi pripravila izhodišča za delo koncila. Komisija,18 ki ji je pred-
sedoval kardinal Gasparo Contarini (1483–1542), takrat še laik,19 je
pripravila ekspertizo razmer v Cerkvi in nakazala področja nujne
prenove. Posebej je opozorila na pretiravanja pri poudarjanju pa-
peževega primata, na grabežljivost cerkvenih fiskalnih uradov,
zahtevala je odločno spremembo prakse podeljevanja cerkvenih
dispenz in kopičenja beneficijev, omejitev privilegija eksemptnosti,
skrbnejši nadzor nad kandidati za duhovniško službo in prenovo
nravnega življenja v Rimu. Ekspertizo z naslovom Consilium de
emendanda Ecclesia je komisija kot tajen dokument 9. marca 1537
izročila papežu. Ko je dokument zaradi indiskretnosti v rimski kuriji
naslednje leto prišel v javnost, je sprožil burne reakcije tako na
katoliški kot protestantski strani.20
Ker se stvari niso premaknile z mrtve točke, so Gasparo Contarini,
Hieronim Aleander, Gian Pietro Carafa in Tomaž Badia papeža pod-
prli z novo spomenico z naslovom Consilium quatuor delectorum, v
kateri so ponovno odločno zahtevali reformo rimske kurije in klera,
kar bi bil najboljši odgovor na zahteve protestantov, s katerimi se je
na verskih pogovorih v Womsu in Regensburgu usklajeval kardinal
17 Bula Laetare Hierusalem z dne 19. novembra 1544, v: Eberhaerd Büssem - Michael
Neher, Arbeitsbuch Geschichte. Neuzeit 1 (16. bis 18. Jahrhundert). Quellen,
München,Verlag Dokumentation, 1977, 186–193.
18 Člani komisije so bili kardinali Girolamo Aleandro, Tommaso Badia, Gian Pietro
Carafa (kasnejši papež Pavel IV.), Gregorio Cortese, Federigo Fregoso, Gian-
matteo Giberti, Reginald Pole in Jacopo Sadoleto. Največji poznavalec Luth-
rovega nauka je nedvomno bil kardinal Contarini, ki je pozorno spremljal
dogajanje v Cerkvi in ostro luteransko kritiko razmer v njej. Čeprav se je Contarini
udeležil državnega zbora v Wormsu leta 1521, se najverjetneje nikoli ni osebno
srečal z Luthrom. Njegova sogovornika pri teoloških razpravah sta bila v tem
času umirjena in prenovi Cerkve naklonjena luteranska teologa in humanista
Philipp Melanchthon (1497–1560) in Johannes Brenz (1499–1570).
19 Elisabeth G. Gleason, Gasparo Contarini: Venice, Roma and Reform, Berkely,
Universtity of California Press, 1993.
245
manjšimi brati sv. Frančiška in avguštinci. Papež Pavel III. se je proti
volji dela posvetno usmerjenih kardinalov končno vendarle odločil
sklicati tako težko pričakovani koncil, ki naj bi razrešil sporna
teološka vprašanja in vnesel red na področju cerkvene discipline.17 V
ta namen je jeseni leta 1536 ustanovil posebno teološko komisijo, ki
naj bi pripravila izhodišča za delo koncila. Komisija,18 ki ji je pred-
sedoval kardinal Gasparo Contarini (1483–1542), takrat še laik,19 je
pripravila ekspertizo razmer v Cerkvi in nakazala področja nujne
prenove. Posebej je opozorila na pretiravanja pri poudarjanju pa-
peževega primata, na grabežljivost cerkvenih fiskalnih uradov,
zahtevala je odločno spremembo prakse podeljevanja cerkvenih
dispenz in kopičenja beneficijev, omejitev privilegija eksemptnosti,
skrbnejši nadzor nad kandidati za duhovniško službo in prenovo
nravnega življenja v Rimu. Ekspertizo z naslovom Consilium de
emendanda Ecclesia je komisija kot tajen dokument 9. marca 1537
izročila papežu. Ko je dokument zaradi indiskretnosti v rimski kuriji
naslednje leto prišel v javnost, je sprožil burne reakcije tako na
katoliški kot protestantski strani.20
Ker se stvari niso premaknile z mrtve točke, so Gasparo Contarini,
Hieronim Aleander, Gian Pietro Carafa in Tomaž Badia papeža pod-
prli z novo spomenico z naslovom Consilium quatuor delectorum, v
kateri so ponovno odločno zahtevali reformo rimske kurije in klera,
kar bi bil najboljši odgovor na zahteve protestantov, s katerimi se je
na verskih pogovorih v Womsu in Regensburgu usklajeval kardinal
17 Bula Laetare Hierusalem z dne 19. novembra 1544, v: Eberhaerd Büssem - Michael
Neher, Arbeitsbuch Geschichte. Neuzeit 1 (16. bis 18. Jahrhundert). Quellen,
München,Verlag Dokumentation, 1977, 186–193.
18 Člani komisije so bili kardinali Girolamo Aleandro, Tommaso Badia, Gian Pietro
Carafa (kasnejši papež Pavel IV.), Gregorio Cortese, Federigo Fregoso, Gian-
matteo Giberti, Reginald Pole in Jacopo Sadoleto. Največji poznavalec Luth-
rovega nauka je nedvomno bil kardinal Contarini, ki je pozorno spremljal
dogajanje v Cerkvi in ostro luteransko kritiko razmer v njej. Čeprav se je Contarini
udeležil državnega zbora v Wormsu leta 1521, se najverjetneje nikoli ni osebno
srečal z Luthrom. Njegova sogovornika pri teoloških razpravah sta bila v tem
času umirjena in prenovi Cerkve naklonjena luteranska teologa in humanista
Philipp Melanchthon (1497–1560) in Johannes Brenz (1499–1570).
19 Elisabeth G. Gleason, Gasparo Contarini: Venice, Roma and Reform, Berkely,
Universtity of California Press, 1993.
245
