Page 311 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 311
UR[KA MIRT
hoteli odpovedati plačam. Nekateri pa so zaskrbljeno le dodali, da
posledice nikakor ne bodo nedolžne.
Na drugi strani pa se je oglašalo tudi veliko zagovornikov oziroma
podpornikov ženskega duhovništva. Med njimi najdemo osebe od
radikalnih ekstremistov, liberalcev, pa vse do nadškofa iz Canter-
burya in Yorka. Tudi večina škofov in duhovščine je podpirala
možnost ženske ordinacije. Najvplivnejša skupina iz vrst podpor-
nikov je t. i. Gibanje za žensko ordinacijo (Movement for the Ordi-
nation of Women – MOW). Pogost argument tistih, ki so za reformo,
proti konzervativnim tradicionalistom je, da slednji stojijo za teo-
loškimi argumenti zgolj zato, da bi zakrili svoje sebične interese:
strah moških duhovnikov, da bi jim ženske prevzele službe.
Časopis poroča, da so prisotne zares velike pobude za spremembe.
Sinoda je do takrat že pojasnila, da ni nobenih temeljnih teoloških
razlogov proti ženskemu duhovništvu. Do leta 1992 je imelo duhov-
nice že 29 provinc v Anglikanski skupnosti. V Angleški cerkvi pa je
takrat na duhovniški stan čakalo že 1300 diakonis (med katerimi so
nekatere v praksi že opravljale duhovniška opravila). Nujnost refor-
me je potrjevalo tudi dejstvo, da je na začetku 90. let prejšnjega
stoletja v Angliji v cerkvenih klopeh vsako nedeljo sedelo več kato-
ličanovov (1,95 milijonov) kot anglikancev (1,84 milijonov).14
Spremembe so se kazale tudi na področju ekumenskega dialoga.
Časopis Time poroča o obisku nadškofa iz Canterburya, Georga
Careya, ki se je v Rimu srečal s tedanjim papežem Janezom Pavlom
II. Glede ženskega duhovništva je Carey poudaril, da vidi to temo
kot možno in sprejemljivo. Papež pa, da ta tema »predstavlja veliko
zapreko v celotnem procesu ponovne anglikanasko-katoliške spra-
ve«.15 Time poroča, da papeževo opozorilo ne bo imelo velikega vpliva
na tiste, ki bodo glasovali za. Poleg tega pa procesu anglikansko-
katoliške sprave ni videti konca tudi zaradi drugih perečih pro-
blemov. Tak primer lahko najdemo v (za tisti čas sploh aktualni)
izjavi Vatikana decembra 1991, da izključujejo možnost kakršnega
koli kompromisa glede položaja in moči papeža.
14 Prim. God willing, n. d., 74.
15 A summit on women, Time, 8. Julij 1992, 29.
309
hoteli odpovedati plačam. Nekateri pa so zaskrbljeno le dodali, da
posledice nikakor ne bodo nedolžne.
Na drugi strani pa se je oglašalo tudi veliko zagovornikov oziroma
podpornikov ženskega duhovništva. Med njimi najdemo osebe od
radikalnih ekstremistov, liberalcev, pa vse do nadškofa iz Canter-
burya in Yorka. Tudi večina škofov in duhovščine je podpirala
možnost ženske ordinacije. Najvplivnejša skupina iz vrst podpor-
nikov je t. i. Gibanje za žensko ordinacijo (Movement for the Ordi-
nation of Women – MOW). Pogost argument tistih, ki so za reformo,
proti konzervativnim tradicionalistom je, da slednji stojijo za teo-
loškimi argumenti zgolj zato, da bi zakrili svoje sebične interese:
strah moških duhovnikov, da bi jim ženske prevzele službe.
Časopis poroča, da so prisotne zares velike pobude za spremembe.
Sinoda je do takrat že pojasnila, da ni nobenih temeljnih teoloških
razlogov proti ženskemu duhovništvu. Do leta 1992 je imelo duhov-
nice že 29 provinc v Anglikanski skupnosti. V Angleški cerkvi pa je
takrat na duhovniški stan čakalo že 1300 diakonis (med katerimi so
nekatere v praksi že opravljale duhovniška opravila). Nujnost refor-
me je potrjevalo tudi dejstvo, da je na začetku 90. let prejšnjega
stoletja v Angliji v cerkvenih klopeh vsako nedeljo sedelo več kato-
ličanovov (1,95 milijonov) kot anglikancev (1,84 milijonov).14
Spremembe so se kazale tudi na področju ekumenskega dialoga.
Časopis Time poroča o obisku nadškofa iz Canterburya, Georga
Careya, ki se je v Rimu srečal s tedanjim papežem Janezom Pavlom
II. Glede ženskega duhovništva je Carey poudaril, da vidi to temo
kot možno in sprejemljivo. Papež pa, da ta tema »predstavlja veliko
zapreko v celotnem procesu ponovne anglikanasko-katoliške spra-
ve«.15 Time poroča, da papeževo opozorilo ne bo imelo velikega vpliva
na tiste, ki bodo glasovali za. Poleg tega pa procesu anglikansko-
katoliške sprave ni videti konca tudi zaradi drugih perečih pro-
blemov. Tak primer lahko najdemo v (za tisti čas sploh aktualni)
izjavi Vatikana decembra 1991, da izključujejo možnost kakršnega
koli kompromisa glede položaja in moči papeža.
14 Prim. God willing, n. d., 74.
15 A summit on women, Time, 8. Julij 1992, 29.
309
