Page 322 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 322
RAZGLEDI, VPOGLEDI
duhovnice. Primer je pripomba laične vernice, ki pove, da »imamo
vse vrste feministično nastrojenih žensk, ki se stalno pojavljajo na
televiziji in govorijo, da želijo biti duhovnice (…) in to ne zaradi Božje
volje, ampak, ker se jim zdi, da je to njihova pravica«.
Po dosedanjih izkušnjah vidimo, da so bili njihovi ugovori veči-
noma neupravičeni. Miselnost, da se ženske pri vprašanju duhovni-
štva le ogorčeno bojujejo za svoje pravice, kakor so jih tudi predstav-
ljali mediji, je sčasoma izpuhtela. Uveljavilo se je mišljenje, da je
človek poklican v duhovniški poklic, pri čemer ga ne omejuje spol.
[…]
2.2. Opravljanje službe (profesionalnost)
Za profesionalnost duhovnika verniki se skoraj ne menijo, bolj
jim je pomemben odnos duhovnika do njih oziroma njegovo delo-
vanje v praksi. Tudi vprašanje zmožnosti opravljanja službe ljudem
ni povzročalo težav. Razlog verjetno najdemo v širšem družbenem
okvirju glede pojmovanja vseh poklicev glede na spol. Ker so ženske
že vključene v praktično vse poklice in jih opravljajo tako dobro
kakor moški, ni razloga, zakaj ne bi isto veljalo tudi za duhovniški
poklic. S tem so se strinjali tudi nasprotniki.
Kljub temu pa je tudi tukaj nekaj pomislekov, tako med kleriki
kot laiki. Glavne točke:
· dokaj veliko število duhovnic je starejših; sprašujejo se, ali je
duhovniški poklic postal le hobi za upokojene dame;
· morebitno neuspešno usklajevanje duhovniškega poklica in
lastnega družinskega življenja lahko pripelje do stagnacije v župniji
ali ločitve v družini;
· ženske se izogibajo velikim in zahtevnim župnijam.
Po besedah Jonesa je po preteklih letih malo dokazov za navedene
trditve. Izkušnje namreč kažejo:
· ženske duhovnice niso nič starejše od moških kolegov; poleg
tega pa ima vstop v duhovniško službo osebe srednjih let tudi
prednosti: v primerjavi z mladim duhovnikom, ki je ravnokar prišel
iz šolskih klopi, imajo starejše osebe (moški in ženske) več drago-
cenih izkušenj;
320
duhovnice. Primer je pripomba laične vernice, ki pove, da »imamo
vse vrste feministično nastrojenih žensk, ki se stalno pojavljajo na
televiziji in govorijo, da želijo biti duhovnice (…) in to ne zaradi Božje
volje, ampak, ker se jim zdi, da je to njihova pravica«.
Po dosedanjih izkušnjah vidimo, da so bili njihovi ugovori veči-
noma neupravičeni. Miselnost, da se ženske pri vprašanju duhovni-
štva le ogorčeno bojujejo za svoje pravice, kakor so jih tudi predstav-
ljali mediji, je sčasoma izpuhtela. Uveljavilo se je mišljenje, da je
človek poklican v duhovniški poklic, pri čemer ga ne omejuje spol.
[…]
2.2. Opravljanje službe (profesionalnost)
Za profesionalnost duhovnika verniki se skoraj ne menijo, bolj
jim je pomemben odnos duhovnika do njih oziroma njegovo delo-
vanje v praksi. Tudi vprašanje zmožnosti opravljanja službe ljudem
ni povzročalo težav. Razlog verjetno najdemo v širšem družbenem
okvirju glede pojmovanja vseh poklicev glede na spol. Ker so ženske
že vključene v praktično vse poklice in jih opravljajo tako dobro
kakor moški, ni razloga, zakaj ne bi isto veljalo tudi za duhovniški
poklic. S tem so se strinjali tudi nasprotniki.
Kljub temu pa je tudi tukaj nekaj pomislekov, tako med kleriki
kot laiki. Glavne točke:
· dokaj veliko število duhovnic je starejših; sprašujejo se, ali je
duhovniški poklic postal le hobi za upokojene dame;
· morebitno neuspešno usklajevanje duhovniškega poklica in
lastnega družinskega življenja lahko pripelje do stagnacije v župniji
ali ločitve v družini;
· ženske se izogibajo velikim in zahtevnim župnijam.
Po besedah Jonesa je po preteklih letih malo dokazov za navedene
trditve. Izkušnje namreč kažejo:
· ženske duhovnice niso nič starejše od moških kolegov; poleg
tega pa ima vstop v duhovniško službo osebe srednjih let tudi
prednosti: v primerjavi z mladim duhovnikom, ki je ravnokar prišel
iz šolskih klopi, imajo starejše osebe (moški in ženske) več drago-
cenih izkušenj;
320
