Page 324 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 324
RAZGLEDI, VPOGLEDI
na, ki je poudarjala negativno novost, da ženske opuščajo tra-
dicionalna duhovniška oblačila in s tem vplivajo na spolno
naravnanost duhovništva. Na drugi strani pa so opozarjali, da
je nevarnost, da bodo ženske opustile svojo žensko naravo s
tem, da bodo želele postati kot moški kolegi – duhovniki (tako
z oblačenjem kot z vedenjem);
· Pojavilo se je tudi vprašanje nošenja kolarjev. Ali so kolarji
tesno povezani s patriarhalno preteklostjo? Je potrebno za
ženske oblikovati drugačne? In dalje: ali je potrebno oblikovati
celotna nova duhovniška oblačila posebej za ženske ali pa
sedanja oblačila sprejeti kot univerzalna?
Trditev, da je duhovnik podoba Kristusa, navadni verniki težko
razumejo. Zato širšega občestva to nasprotovanje ni prepričalo in na
to niti ne pomislijo. Zanimivo je, da so se, kar se tiče moških duhov-
nikov, po večini verniki strinjali, da je oblačenje stvar okusa posa-
meznika, pri ženskah pa očitno ne.
Zakaj so nekateri tako kritični, ko vidijo žensko telo v duhov-
niških oblačilih, je težko reči. V prvi vrsti lahko razlog iščemo seveda
v »nenavajenosti«. Mogoče je tudi navzoč strah pred ženskim spo-
lom. Druga domnevanja pa se tičejo zgodovinske funkcije duhovni-
ških oblačil. Ta naj bi imela nalogo, odvrniti ljudi od človeške narave
duhovnika in še dodatno pomagati vernikom osredotočenje na
bistvo liturgije. Po izkušnjah sodeč pa vidimo, da duhovniška obleka
bolj zakrije spolno naravo človeka pri moških kot pri ženskah.
Glede mogoče spremembe v oblikovanju novih duhovniških oblek
so se sporazumeli, da ni potrebna, glavno je, da so duhovniki in duhov-
nice vidni pri liturgiji z nekimi drugačnimi bogoslužnimi oblačili.
V splošnem so se ljudje navadili na žensko pri oltarju. Naj to
poglavje sklenemo z izjavo vernice, duhovnikove žene: »Zelo težko
sem si predstavljala, da bi ženska darovala sveto mašo oz. opravljala
evharistično daritev. Ko sem končno sedela pri maši, sem napeto
opazovala vsak trenutek. Potem pa sem pomislila: ’No, pravzaprav
sploh ni tako drugače, kot je to počel moj mož. Če je to to, dobro,
sprejmem.’«41
41 Ian Jones, n. d., 473.
322
na, ki je poudarjala negativno novost, da ženske opuščajo tra-
dicionalna duhovniška oblačila in s tem vplivajo na spolno
naravnanost duhovništva. Na drugi strani pa so opozarjali, da
je nevarnost, da bodo ženske opustile svojo žensko naravo s
tem, da bodo želele postati kot moški kolegi – duhovniki (tako
z oblačenjem kot z vedenjem);
· Pojavilo se je tudi vprašanje nošenja kolarjev. Ali so kolarji
tesno povezani s patriarhalno preteklostjo? Je potrebno za
ženske oblikovati drugačne? In dalje: ali je potrebno oblikovati
celotna nova duhovniška oblačila posebej za ženske ali pa
sedanja oblačila sprejeti kot univerzalna?
Trditev, da je duhovnik podoba Kristusa, navadni verniki težko
razumejo. Zato širšega občestva to nasprotovanje ni prepričalo in na
to niti ne pomislijo. Zanimivo je, da so se, kar se tiče moških duhov-
nikov, po večini verniki strinjali, da je oblačenje stvar okusa posa-
meznika, pri ženskah pa očitno ne.
Zakaj so nekateri tako kritični, ko vidijo žensko telo v duhov-
niških oblačilih, je težko reči. V prvi vrsti lahko razlog iščemo seveda
v »nenavajenosti«. Mogoče je tudi navzoč strah pred ženskim spo-
lom. Druga domnevanja pa se tičejo zgodovinske funkcije duhovni-
ških oblačil. Ta naj bi imela nalogo, odvrniti ljudi od človeške narave
duhovnika in še dodatno pomagati vernikom osredotočenje na
bistvo liturgije. Po izkušnjah sodeč pa vidimo, da duhovniška obleka
bolj zakrije spolno naravo človeka pri moških kot pri ženskah.
Glede mogoče spremembe v oblikovanju novih duhovniških oblek
so se sporazumeli, da ni potrebna, glavno je, da so duhovniki in duhov-
nice vidni pri liturgiji z nekimi drugačnimi bogoslužnimi oblačili.
V splošnem so se ljudje navadili na žensko pri oltarju. Naj to
poglavje sklenemo z izjavo vernice, duhovnikove žene: »Zelo težko
sem si predstavljala, da bi ženska darovala sveto mašo oz. opravljala
evharistično daritev. Ko sem končno sedela pri maši, sem napeto
opazovala vsak trenutek. Potem pa sem pomislila: ’No, pravzaprav
sploh ni tako drugače, kot je to počel moj mož. Če je to to, dobro,
sprejmem.’«41
41 Ian Jones, n. d., 473.
322
