Page 330 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 330
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Zaključek
Žensko duhovništvo je fenomen v (post)moderni družbi, ki je
postal realnost tudi v Anglikanski skupnosti.
Duhovnice so večinoma dobro sprejete. Do velikih sprememb pa
v skupnosti ni prišlo. To je dobro za tiste, ki so se jih bali, in slabo za
tiste, ki so upali, da bodo duhovnice veliko spremenile in morda
celo izpeljale revolucijo.
Kakor smo videli, pa projekt ni končan. V smislu enakopravnosti
med spoloma so duhovnice še vedno obravnavane kot drugoraz-
redna duhovščina. Čas sprejemanja še poteka. Navsezadnje ni pre-
teklo niti 20 let, torej zelo malo v primerjavi z večstoletno tradicijo
Angleške cerkve. Vsekakor pa lahko rečemo, da gre vsekakor za
proces, ki kaže spremembe v prid duhovnicam v prihodnosti.
Tema ženskega duhovništva je zanimiva za ves krščanski svet. V
smislu izmenjavanj izkušenj za tiste skupnosti, kjer imajo delujoče
duhovnice, pa tudi za tiste, ki jih nimajo in so zaradi tega pod
določenim pritiskom današnje družbe, ki stremi k enakopravnosti
na vseh področjih. Tudi na podlagi tujih izkušenj se da marsikaj
naučiti, sploh še, če je ta, od katerega se učimo, nam podoben.
RKC ne dovoljuje ženskega duhovništva, ravno tako tudi pravo-
slavna Cerkev. Vendar tudi ti dve nista imuni na družbeno realnost.
Najbolj zgovoren je zgled Grške pravoslavne cerkve, ki je uvedla
možnost diakonis. Glede na potek dogajanja v Anglikanski skup-
nosti se lahko upravičeno vprašamo, če se bo fenomen razširil na
celotno pravoslavje. In mogoče, če si dovolimo razmišljati še radi-
kalneje, celo v RKC.
Skoraj več možnosti je, da na naše domneve odgovorimo pritr-
dilno, kakor pa da jih zanikamo. V Anglikanski skupnosti je začela
ena cerkvena pokrajina. Novost je nato postala pereča tematika vseh
zborov, združenj in skupin po vsej skupnosti, dokler niso novosti
začele uvajati v svoji praksi tudi druge province.
Zaslediti je mogoče še en ponavljajoči vzorec po vseh skupnostih
(kjer poznajo tri stopnje službenega duhovništva in so uvedli žensko
duhovništvo): najprej dovolijo ženskam, da prejmejo diakonat,
pozneje duhovniško in še pozneje škofovsko posvečenje.
328
Zaključek
Žensko duhovništvo je fenomen v (post)moderni družbi, ki je
postal realnost tudi v Anglikanski skupnosti.
Duhovnice so večinoma dobro sprejete. Do velikih sprememb pa
v skupnosti ni prišlo. To je dobro za tiste, ki so se jih bali, in slabo za
tiste, ki so upali, da bodo duhovnice veliko spremenile in morda
celo izpeljale revolucijo.
Kakor smo videli, pa projekt ni končan. V smislu enakopravnosti
med spoloma so duhovnice še vedno obravnavane kot drugoraz-
redna duhovščina. Čas sprejemanja še poteka. Navsezadnje ni pre-
teklo niti 20 let, torej zelo malo v primerjavi z večstoletno tradicijo
Angleške cerkve. Vsekakor pa lahko rečemo, da gre vsekakor za
proces, ki kaže spremembe v prid duhovnicam v prihodnosti.
Tema ženskega duhovništva je zanimiva za ves krščanski svet. V
smislu izmenjavanj izkušenj za tiste skupnosti, kjer imajo delujoče
duhovnice, pa tudi za tiste, ki jih nimajo in so zaradi tega pod
določenim pritiskom današnje družbe, ki stremi k enakopravnosti
na vseh področjih. Tudi na podlagi tujih izkušenj se da marsikaj
naučiti, sploh še, če je ta, od katerega se učimo, nam podoben.
RKC ne dovoljuje ženskega duhovništva, ravno tako tudi pravo-
slavna Cerkev. Vendar tudi ti dve nista imuni na družbeno realnost.
Najbolj zgovoren je zgled Grške pravoslavne cerkve, ki je uvedla
možnost diakonis. Glede na potek dogajanja v Anglikanski skup-
nosti se lahko upravičeno vprašamo, če se bo fenomen razširil na
celotno pravoslavje. In mogoče, če si dovolimo razmišljati še radi-
kalneje, celo v RKC.
Skoraj več možnosti je, da na naše domneve odgovorimo pritr-
dilno, kakor pa da jih zanikamo. V Anglikanski skupnosti je začela
ena cerkvena pokrajina. Novost je nato postala pereča tematika vseh
zborov, združenj in skupin po vsej skupnosti, dokler niso novosti
začele uvajati v svoji praksi tudi druge province.
Zaslediti je mogoče še en ponavljajoči vzorec po vseh skupnostih
(kjer poznajo tri stopnje službenega duhovništva in so uvedli žensko
duhovništvo): najprej dovolijo ženskam, da prejmejo diakonat,
pozneje duhovniško in še pozneje škofovsko posvečenje.
328
