Page 346 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 346
RAZGLEDI, VPOGLEDI
verigi Vlačićevega razvoja med Benetkami in Wittenbergom, namreč
na tübingenskega profesorja Matijo Grbca Ilirika († 1559). Wasch-
büsch ga sicer mimogrede omeni, toda njegovega vpliva na Vlačića
ne bi smeli podcenjevati.
Jedro knjige in njen najmočnejši del so Lesestücke (47–160), kot
jih je naslovil Waschbüsch. Tukaj se temeljito loti Vlačićevih pole-
mičnih pamf letov proti interimu, ki jih je 1548–49 objavil pod
petimi različnimi psevdonimi (Waremundus, Henetus, Hermannus,
Lauterwar in Azarias). Fokus je na posledicah vojaškega poraza
šmalkaldske zveze (24. aprila 1547), kapitulacije Wittenberga (19.
maja 1548) in objave augsburškega interima (30. junija 1548). Prek
raziskave Vlačićevih pamfletov Waschbüsch obravnava upor proti
novemu verskemu redu cesarja Karla V., pri čemer je njegova obdelava
tega materiala po skrbnosti brez primere: pozornost za vsak detajl,
občutek za filološka vprašanja in dosledno prizadevanje, izslediti
sleherni možni vir (tako svetopisemski kot klasični, tj. Aristotel,
Ciceron idr.), ki bi ga Vlačić lahko uporabil, so res izjemni. Na pod-
lagi temeljite analize Vlačićevih psevdonimnih pamf letov Wasch-
büsch rekonstruira njihovo pravilno kronologijo in korigira tisto,
ki sta jo vzpostavila Gustav Kawerau in Oliver K. Olson. Po drugi
strani pa avtor ne razlaga, zakaj nekega drugega psevdonimnega
spisa, ki ga pripisujejo Vlačiću (Aesquillius Publius), v svoji knjigi
niti ne omenja, čeprav je res, da je ost tega pamfleta, nastalega leta
1549, uperjena proti Rimskokatološki cerkvi in ne proti interimu.
Naslov tega spisa, Čudovita novica o smrti [papeža] Pavla III., pa tudi
dejstvo, da je objavljen sočasno z drugimi psevdonimnimi deli, sta
pomenljiva in kažeta na neko bolj temeljno Vlačićevo držo: za
njegovim kljubovanjem cesarski prepovedi tiska tiči nasprotovanje
rimskemu katolištvu. Ne nazadnje je prav v teh letih inkvizicija imela
v beneški ječi zaprtega Vlačićevega rojaka Balda Lupetino in je pritisk
protireformacije v njegovi domovini postajal čedalje močnejši.
Melanchthonov vpliv na Vlačića je gotovo zelo pomemben vidik,
ki so ga raziskovalci zanemarjali, in Waschbüsch ga upravičeno
izpostavi. Toda v svoji kritiki Irene Dingel gre predaleč, saj slednja ni
tajila, da sta tako Luther kakor Melanchthon vplivala na Vlačića kot
teološki avtoriteti. Nasprotno: trdi, da je bil vpliv obeh zanj narav-
344
verigi Vlačićevega razvoja med Benetkami in Wittenbergom, namreč
na tübingenskega profesorja Matijo Grbca Ilirika († 1559). Wasch-
büsch ga sicer mimogrede omeni, toda njegovega vpliva na Vlačića
ne bi smeli podcenjevati.
Jedro knjige in njen najmočnejši del so Lesestücke (47–160), kot
jih je naslovil Waschbüsch. Tukaj se temeljito loti Vlačićevih pole-
mičnih pamf letov proti interimu, ki jih je 1548–49 objavil pod
petimi različnimi psevdonimi (Waremundus, Henetus, Hermannus,
Lauterwar in Azarias). Fokus je na posledicah vojaškega poraza
šmalkaldske zveze (24. aprila 1547), kapitulacije Wittenberga (19.
maja 1548) in objave augsburškega interima (30. junija 1548). Prek
raziskave Vlačićevih pamfletov Waschbüsch obravnava upor proti
novemu verskemu redu cesarja Karla V., pri čemer je njegova obdelava
tega materiala po skrbnosti brez primere: pozornost za vsak detajl,
občutek za filološka vprašanja in dosledno prizadevanje, izslediti
sleherni možni vir (tako svetopisemski kot klasični, tj. Aristotel,
Ciceron idr.), ki bi ga Vlačić lahko uporabil, so res izjemni. Na pod-
lagi temeljite analize Vlačićevih psevdonimnih pamf letov Wasch-
büsch rekonstruira njihovo pravilno kronologijo in korigira tisto,
ki sta jo vzpostavila Gustav Kawerau in Oliver K. Olson. Po drugi
strani pa avtor ne razlaga, zakaj nekega drugega psevdonimnega
spisa, ki ga pripisujejo Vlačiću (Aesquillius Publius), v svoji knjigi
niti ne omenja, čeprav je res, da je ost tega pamfleta, nastalega leta
1549, uperjena proti Rimskokatološki cerkvi in ne proti interimu.
Naslov tega spisa, Čudovita novica o smrti [papeža] Pavla III., pa tudi
dejstvo, da je objavljen sočasno z drugimi psevdonimnimi deli, sta
pomenljiva in kažeta na neko bolj temeljno Vlačićevo držo: za
njegovim kljubovanjem cesarski prepovedi tiska tiči nasprotovanje
rimskemu katolištvu. Ne nazadnje je prav v teh letih inkvizicija imela
v beneški ječi zaprtega Vlačićevega rojaka Balda Lupetino in je pritisk
protireformacije v njegovi domovini postajal čedalje močnejši.
Melanchthonov vpliv na Vlačića je gotovo zelo pomemben vidik,
ki so ga raziskovalci zanemarjali, in Waschbüsch ga upravičeno
izpostavi. Toda v svoji kritiki Irene Dingel gre predaleč, saj slednja ni
tajila, da sta tako Luther kakor Melanchthon vplivala na Vlačića kot
teološki avtoriteti. Nasprotno: trdi, da je bil vpliv obeh zanj narav-
344
