Page 350 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 350
PORTRETI
početje je bilo v dobi njenega raziskovalnega vrhunca »proti toku«,
saj avtoritete praviloma niso bile razumljene kot opora oziroma
vzpodbuda za lastno delo, marveč so bile njihove interpretacije
stvarnosti praviloma dojemane kot dokaz ali vsaj kot navodilo, v
katero smer se je treba napotiti. Pri Bredi Pogorelec se je do takšnega
statusa do določene mere povzpel samo izvirni Sperans, tj. Kardeljev
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939 (s Predgovorom k
drugi izdaji 1957). Predelav prvotno objavljenega teksta – to vem iz
številnih pogovorov z njo – ni štela izboljšave (čeprav je bilo na
podlagi privatne recenzije Boga Grafenauerja iz tega marksističnega
političnozgodovinskega traktata odpravljenih lepo število pomot4),
ampak jih je razumela kot davek vlogi in položaju avtorja v novo-
jugoslovanski stvarnosti.
Številni sodobniki Brede Pogorelec – tudi na ljubljanskem poldnev-
niku – niso čutili niti najmanjše potrebe po spoznavnem samo-
utemeljevanju na klasični humanistični paradigmi. Poznavalska kri-
tika ni bila osnovna poteza njihove delovne metode; raje so hlastali za
avtoritetami, na katere bi se mogli naslanjati, da bi s tem demonstrirali
avantgardnost ali vsaj aktualnost svojega početja. Pri tem marsikdaj
niso bili posebej tenkovestni in so (se) raje razkazovali kot pa do-
kazovali. Najdlje je v tem šel eden naših slovničarjev – nomina sunt
odiosa! –, ki celo klasifikacijskih vprašanj ni bil sposoben reševati
samostojno in je razvrstitev slovenskih členkov povzel kar po češki
gramatiki Jana Petra, pri čemer pa se nikoli ni potrudil, da bi se zares
seznanil z idiomom, iz katerega je prevzemal svojo učenost. Tudi
potrebe po tem, da bi navedel svoj vir, ni čutil. Generacijo pozneje je
takšna paradigma dela v humanistiki – pa celo širše – postala povsem
slednjega ni mogla primerjati s poznavanjem temeljnih idej Chomskega, Fodorja
(o čigar priimku je dolgo ugibala, kako se ga prav izgovori) in Katza ali
semiologije Umberta Eca. Zanjo sta bila zelo pobudna in navdihujoča – predvsem
pri obravnavah stila – še umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in Nace Šumi.
Toliko in toliko let pozneje je velika škoda, da je Breda Pogorelec prenekatero
poglavje iz sintakse, semantike in semiologije tematizirala zgolj ustno (še posebej
tista vprašanja, ki niso bila neposredno povezna s preučevanjem sloga, ampak s
filozofijo jezika).
4 B. Grafenauer, »Ob štirih izdajah ’Speransa’«, Zgodovinski časopis XXXIII, 1979,
559.
348
početje je bilo v dobi njenega raziskovalnega vrhunca »proti toku«,
saj avtoritete praviloma niso bile razumljene kot opora oziroma
vzpodbuda za lastno delo, marveč so bile njihove interpretacije
stvarnosti praviloma dojemane kot dokaz ali vsaj kot navodilo, v
katero smer se je treba napotiti. Pri Bredi Pogorelec se je do takšnega
statusa do določene mere povzpel samo izvirni Sperans, tj. Kardeljev
Razvoj slovenskega narodnega vprašanja iz leta 1939 (s Predgovorom k
drugi izdaji 1957). Predelav prvotno objavljenega teksta – to vem iz
številnih pogovorov z njo – ni štela izboljšave (čeprav je bilo na
podlagi privatne recenzije Boga Grafenauerja iz tega marksističnega
političnozgodovinskega traktata odpravljenih lepo število pomot4),
ampak jih je razumela kot davek vlogi in položaju avtorja v novo-
jugoslovanski stvarnosti.
Številni sodobniki Brede Pogorelec – tudi na ljubljanskem poldnev-
niku – niso čutili niti najmanjše potrebe po spoznavnem samo-
utemeljevanju na klasični humanistični paradigmi. Poznavalska kri-
tika ni bila osnovna poteza njihove delovne metode; raje so hlastali za
avtoritetami, na katere bi se mogli naslanjati, da bi s tem demonstrirali
avantgardnost ali vsaj aktualnost svojega početja. Pri tem marsikdaj
niso bili posebej tenkovestni in so (se) raje razkazovali kot pa do-
kazovali. Najdlje je v tem šel eden naših slovničarjev – nomina sunt
odiosa! –, ki celo klasifikacijskih vprašanj ni bil sposoben reševati
samostojno in je razvrstitev slovenskih členkov povzel kar po češki
gramatiki Jana Petra, pri čemer pa se nikoli ni potrudil, da bi se zares
seznanil z idiomom, iz katerega je prevzemal svojo učenost. Tudi
potrebe po tem, da bi navedel svoj vir, ni čutil. Generacijo pozneje je
takšna paradigma dela v humanistiki – pa celo širše – postala povsem
slednjega ni mogla primerjati s poznavanjem temeljnih idej Chomskega, Fodorja
(o čigar priimku je dolgo ugibala, kako se ga prav izgovori) in Katza ali
semiologije Umberta Eca. Zanjo sta bila zelo pobudna in navdihujoča – predvsem
pri obravnavah stila – še umetnostna zgodovinarja Izidor Cankar in Nace Šumi.
Toliko in toliko let pozneje je velika škoda, da je Breda Pogorelec prenekatero
poglavje iz sintakse, semantike in semiologije tematizirala zgolj ustno (še posebej
tista vprašanja, ki niso bila neposredno povezna s preučevanjem sloga, ampak s
filozofijo jezika).
4 B. Grafenauer, »Ob štirih izdajah ’Speransa’«, Zgodovinski časopis XXXIII, 1979,
559.
348
