Page 348 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 348
POPORRTTRRETEI TI
Igor Grdina
BREDA POGORELEC
Zgodovina slovenskega knjižnega jezika
in razumevanje našega 16. stoletja
Breda Pogorelec (1928–2006) je s svojimi pobudami in razlagami
pomembno zaznamovala tematizacijo mnogih vprašanj, ki so si v
teku let pridobila status jezikoslovnih in kulturnozgodovinskih
stalnic. Med epohami, ki so jo vznemirile do te mere, da jim je
posvetila svojo raziskovalno pozornost, je bila tudi reformacija.
Čeprav slednje ni mogoče šteti med njena »najintimnejša« študijska
področja – besedna umetnost Ivana Cankarja ter problematika
sodobnega slovenskega knjižnega jezika sta ji bili brez dvoma veliko
bližji in ju je dojemala mnogo bolj osebno –, pa lahko rečemo, da
sodijo študije, ki jih je namenila našemu 16. stoletju, med najinten-
zivnejše, in to ne le v opusu, ki ga je zamejila s svojim imenom,
ampak v slovenistiki polpretekle dobe nasploh.
Breda Pogorelec reformacije ni razumevala izolirano in insularno,
ampak jo je kljub edinstvenim dosežkom štela za dogajanje, ki je
vpeto v daljši kontinuum. Slednjega je pogosto označevala s pojmom
razvoj, pri čemer pa pred očmi ni imela hegeljanske sheme neiz-
ogibnega napredovanja, temveč zgodovino kot celoto. Njeno pre-
učevanje, razumevanje in interpretiranje je utemeljevala na monu-
mentalnemu Rankejevemu vodilu: povedati tako, kot je dejansko
bilo – tako v plimah kot pri osekah. Seveda si Breda Pogorelec tega
načela ni predstavljala naivno in dogmotvorno, kot postavitev stvari
na svoje nepremakljivo mesto, ampak kot nenehno poglabljajoče se
razvidevanje ob vse kompleksnejših spoznanjih ter ob nenehno
naraščajoči vednosti. Njene raziskovalne nazore, ki jih lahko »po-
krijem« s pojmom preliminarizem, najbolje izraža misel: »Vsak vidi
zgodovino knjižnega jezika drugače, kakor jo je videl rod pred njim,
346
Igor Grdina
BREDA POGORELEC
Zgodovina slovenskega knjižnega jezika
in razumevanje našega 16. stoletja
Breda Pogorelec (1928–2006) je s svojimi pobudami in razlagami
pomembno zaznamovala tematizacijo mnogih vprašanj, ki so si v
teku let pridobila status jezikoslovnih in kulturnozgodovinskih
stalnic. Med epohami, ki so jo vznemirile do te mere, da jim je
posvetila svojo raziskovalno pozornost, je bila tudi reformacija.
Čeprav slednje ni mogoče šteti med njena »najintimnejša« študijska
področja – besedna umetnost Ivana Cankarja ter problematika
sodobnega slovenskega knjižnega jezika sta ji bili brez dvoma veliko
bližji in ju je dojemala mnogo bolj osebno –, pa lahko rečemo, da
sodijo študije, ki jih je namenila našemu 16. stoletju, med najinten-
zivnejše, in to ne le v opusu, ki ga je zamejila s svojim imenom,
ampak v slovenistiki polpretekle dobe nasploh.
Breda Pogorelec reformacije ni razumevala izolirano in insularno,
ampak jo je kljub edinstvenim dosežkom štela za dogajanje, ki je
vpeto v daljši kontinuum. Slednjega je pogosto označevala s pojmom
razvoj, pri čemer pa pred očmi ni imela hegeljanske sheme neiz-
ogibnega napredovanja, temveč zgodovino kot celoto. Njeno pre-
učevanje, razumevanje in interpretiranje je utemeljevala na monu-
mentalnemu Rankejevemu vodilu: povedati tako, kot je dejansko
bilo – tako v plimah kot pri osekah. Seveda si Breda Pogorelec tega
načela ni predstavljala naivno in dogmotvorno, kot postavitev stvari
na svoje nepremakljivo mesto, ampak kot nenehno poglabljajoče se
razvidevanje ob vse kompleksnejših spoznanjih ter ob nenehno
naraščajoči vednosti. Njene raziskovalne nazore, ki jih lahko »po-
krijem« s pojmom preliminarizem, najbolje izraža misel: »Vsak vidi
zgodovino knjižnega jezika drugače, kakor jo je videl rod pred njim,
346
