Page 349 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 349
IGOR GRDINA
v drugih okoliščinah. In zaradi teh drugih okoliščin je potrebno, da
vsak rod raziskuje naprej. Kajti zgodovina ni nikdar raziskana za vse
večne čase.«1 Na srednjeveško vodilo – ki ga je v 16. stoletju revita-
liziral predvsem Flacius Illyricus – Historia est fundamentum doctrinae2
– ni mogla pristajati. Današnjosti ni štela za sužnjo nekdanjosti,
marveč za eno njenih možnosti.
Po drugi strani pa je treba poudariti, da si Breda Pogorelec
sedanjosti brez zgodovinskih koordinat nikakor ni mogla pred-
stavljati – vsaj kot smiselnih ne. Z nami se nič ni začelo, lahko pa se,
če nismo dovolj pozorni, marsikaj vrednega in celovitemu življenju
potrebnega konča. V dobi prevlade sinhronega načina gledanja na
znanstvene probleme – pri čemer je zgodovina dojemana le kot
zaporedje enočasnih struktur in ne kot kontinuum z mnogimi
medsebojnimi povezavami – so bila takšna razumevanja nestan-
dardna. Breda Pogorelec je vsekakor pripadala humanističnim razi-
skovalcem klasičnega tipa: svoje spoznavne instrumente si je na
podlagi lastnih izkušenj z gradivom in kritičnega sprejemanja iz
opusov velikanov jezikoslovne (slovničarji iz Port-Royala, Wilhelm
von Humboldt, Jan Gebauer, Stanislav Škrabec, Jan Ignacy Niecisław
Baudouin de Courtenay, Ferdinand de Saussure, Rajko Nahtigal,
Anton Breznik, Vilém Mathesius, knez Nikolaj Sergejevič Trubeckoj,
Fran Ramovš, Bohuslav Havránek, Lucien Tesničre, Jerzy Kuryłowicz,
Roman Osipovič Jakobson, Aleksander Vasiljevič Isačenko, Avram
Noam Chomsky, Umberto Eco, Tullio De Mauro, Jerry Alan Fodor,
Jerrold Jacob Katz), historične (Anton Tomaž Linhart, Franz Leopold
von Ranke, Milko Kos, Fran Zwitter, Alan John Percivale Taylor),
literarnozgodovinske (Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, France Kidrič),
filozofske (René Descartes, David Hume, Ernst Cassirer, Ludwig
Wittgenstein, Jan Mukařovsky) misli izoblikovala sama.3 Takšno
1 B. Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I, ur. K. Ahačič,
Ljubljana 2011, 166.
2 Prim. R. L. Benson in G. Constable s C. D. Lanham (ur.), Renaissance and Renewal
in the Twelfth Century, Cambridge (Mass.) 1982 (ponatis iz 1999), 406.
3 O opusu skoraj vseh naštetih jezikoslovcev, literarnih in siceršnjih zgodovinarjev
ter filozofov sva se z Bredo Pogorelec po njeni upokojitvi dovolj obširno
pogovarjala. Iz posameznih pripomb vem, da je bila seznanjena tudi z nekaterimi
mislimi Willarda Van Ormana Quinea, čeprav se globina njene recepcije del
347
v drugih okoliščinah. In zaradi teh drugih okoliščin je potrebno, da
vsak rod raziskuje naprej. Kajti zgodovina ni nikdar raziskana za vse
večne čase.«1 Na srednjeveško vodilo – ki ga je v 16. stoletju revita-
liziral predvsem Flacius Illyricus – Historia est fundamentum doctrinae2
– ni mogla pristajati. Današnjosti ni štela za sužnjo nekdanjosti,
marveč za eno njenih možnosti.
Po drugi strani pa je treba poudariti, da si Breda Pogorelec
sedanjosti brez zgodovinskih koordinat nikakor ni mogla pred-
stavljati – vsaj kot smiselnih ne. Z nami se nič ni začelo, lahko pa se,
če nismo dovolj pozorni, marsikaj vrednega in celovitemu življenju
potrebnega konča. V dobi prevlade sinhronega načina gledanja na
znanstvene probleme – pri čemer je zgodovina dojemana le kot
zaporedje enočasnih struktur in ne kot kontinuum z mnogimi
medsebojnimi povezavami – so bila takšna razumevanja nestan-
dardna. Breda Pogorelec je vsekakor pripadala humanističnim razi-
skovalcem klasičnega tipa: svoje spoznavne instrumente si je na
podlagi lastnih izkušenj z gradivom in kritičnega sprejemanja iz
opusov velikanov jezikoslovne (slovničarji iz Port-Royala, Wilhelm
von Humboldt, Jan Gebauer, Stanislav Škrabec, Jan Ignacy Niecisław
Baudouin de Courtenay, Ferdinand de Saussure, Rajko Nahtigal,
Anton Breznik, Vilém Mathesius, knez Nikolaj Sergejevič Trubeckoj,
Fran Ramovš, Bohuslav Havránek, Lucien Tesničre, Jerzy Kuryłowicz,
Roman Osipovič Jakobson, Aleksander Vasiljevič Isačenko, Avram
Noam Chomsky, Umberto Eco, Tullio De Mauro, Jerry Alan Fodor,
Jerrold Jacob Katz), historične (Anton Tomaž Linhart, Franz Leopold
von Ranke, Milko Kos, Fran Zwitter, Alan John Percivale Taylor),
literarnozgodovinske (Ivan Prijatelj, Ivan Grafenauer, France Kidrič),
filozofske (René Descartes, David Hume, Ernst Cassirer, Ludwig
Wittgenstein, Jan Mukařovsky) misli izoblikovala sama.3 Takšno
1 B. Pogorelec, Zgodovina slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni spisi I, ur. K. Ahačič,
Ljubljana 2011, 166.
2 Prim. R. L. Benson in G. Constable s C. D. Lanham (ur.), Renaissance and Renewal
in the Twelfth Century, Cambridge (Mass.) 1982 (ponatis iz 1999), 406.
3 O opusu skoraj vseh naštetih jezikoslovcev, literarnih in siceršnjih zgodovinarjev
ter filozofov sva se z Bredo Pogorelec po njeni upokojitvi dovolj obširno
pogovarjala. Iz posameznih pripomb vem, da je bila seznanjena tudi z nekaterimi
mislimi Willarda Van Ormana Quinea, čeprav se globina njene recepcije del
347
