Page 351 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 351
IGOR GRDINA
običajna. Da je bil njen uvajalec v slovenistiko za Bredo Pogorelec, ki
je izvrstno obvladala vrsto slovanskih in drugih jezikov – vključno z
latinščino – in je zaradi tega lahko hitro ugotovila, kaj je izvirno,
avtorsko mišljenje, kaj pa »palimpsest«, znanstveno mrtev in nevreden
intenzivnejše izmenjave mnenj, je na dlani. Njej spoznavna vprašanja
niso veljala le za znanstvena, temveč jih je dojemala celovito človeško
in življenjsko, torej tudi kot etična. Kdor jih ni razumel tako, je bil po
mnenju Brede Pogorelec zaznamovan s »kulturnim primanjkljajem«.
To je bila pravzaprav najtežja kritika iz njenih ust. Izrečena je bila kar
pogosto, vendar nikoli ne v zlohotnem tonu.
Toda drugi slovenisti – nič boljši pa niso v institucijah domi-
nantni zgodovinarji, ki so se pri pretresu problematike starejših dob
nekritično zagledali predvsem v avstrijsko uvozno robo (kar je ob
Bredi Pogorelec že pri prvih korakih vnovične uveljavitve aprio-
ristične kvazikritičnosti oziroma nereflektiranosti v našem huma-
nističnem prostoru ugotavljal tudi Nace Šumi5) – se zaradi čedalje
očitnejših in vse bolj izzivalnih zablod niso vznemirjali. Prav na-
sprotno: umanjkanja nenehnih ugovorov proti svojemu zavrženemu
početju (ki bi lahko bili vedno isti), niso razumeli kot najhujše
kritike, temveč kot pritrjevanje. Potem so z aktivistično vztrajnostjo
iz leta v leto brezsramneje izkoriščali zvestobo Brede Pogorelec
klasičnemu pojmovanju raziskovalnega dela ter se brez predsodkov
instalirali za svojevrstne personalne institucije. V slovenistiki se je
tako odkrito začelo govoriti in celo pisati o »jezikoslovcih vodnikih«.
Na tak način se je v njej krepila monološka struktura, ki v ospredje
ni postavljala znanstvenega problema, temveč njegovega temati-
zatorja. Kdor si je drznil kaliti idilo tako skonstruirane »stroke«, ki
se je vse odločneje odlepljala od znanosti, je bil pričakan z nergaškim
srednjeevropskim vprašanjem (njegovo formuliranje je svojim sodob-
nikom pripisal Karl Kraus): Quousque tandem, Cato, abutere patientia
nostra? Problem, skratka, ni bil več vijugaste stranpoti uporabljajoči
verižnik Katilina, ampak nepodkupljivi Katon.
5 Nace Šumi je o tem spregovoril že spomladi 1996 v okviru diskusije na simpoziju,
katerega rezultat je bil naslednje leto izšli zbornik Avstrija, Jugoslavija, Slovenija.
Slovenska narodna identiteta skozi čas (uredil ga je D. Nećak; žal v njem razprava
na posvetu ni mogla biti povzeta).
349
običajna. Da je bil njen uvajalec v slovenistiko za Bredo Pogorelec, ki
je izvrstno obvladala vrsto slovanskih in drugih jezikov – vključno z
latinščino – in je zaradi tega lahko hitro ugotovila, kaj je izvirno,
avtorsko mišljenje, kaj pa »palimpsest«, znanstveno mrtev in nevreden
intenzivnejše izmenjave mnenj, je na dlani. Njej spoznavna vprašanja
niso veljala le za znanstvena, temveč jih je dojemala celovito človeško
in življenjsko, torej tudi kot etična. Kdor jih ni razumel tako, je bil po
mnenju Brede Pogorelec zaznamovan s »kulturnim primanjkljajem«.
To je bila pravzaprav najtežja kritika iz njenih ust. Izrečena je bila kar
pogosto, vendar nikoli ne v zlohotnem tonu.
Toda drugi slovenisti – nič boljši pa niso v institucijah domi-
nantni zgodovinarji, ki so se pri pretresu problematike starejših dob
nekritično zagledali predvsem v avstrijsko uvozno robo (kar je ob
Bredi Pogorelec že pri prvih korakih vnovične uveljavitve aprio-
ristične kvazikritičnosti oziroma nereflektiranosti v našem huma-
nističnem prostoru ugotavljal tudi Nace Šumi5) – se zaradi čedalje
očitnejših in vse bolj izzivalnih zablod niso vznemirjali. Prav na-
sprotno: umanjkanja nenehnih ugovorov proti svojemu zavrženemu
početju (ki bi lahko bili vedno isti), niso razumeli kot najhujše
kritike, temveč kot pritrjevanje. Potem so z aktivistično vztrajnostjo
iz leta v leto brezsramneje izkoriščali zvestobo Brede Pogorelec
klasičnemu pojmovanju raziskovalnega dela ter se brez predsodkov
instalirali za svojevrstne personalne institucije. V slovenistiki se je
tako odkrito začelo govoriti in celo pisati o »jezikoslovcih vodnikih«.
Na tak način se je v njej krepila monološka struktura, ki v ospredje
ni postavljala znanstvenega problema, temveč njegovega temati-
zatorja. Kdor si je drznil kaliti idilo tako skonstruirane »stroke«, ki
se je vse odločneje odlepljala od znanosti, je bil pričakan z nergaškim
srednjeevropskim vprašanjem (njegovo formuliranje je svojim sodob-
nikom pripisal Karl Kraus): Quousque tandem, Cato, abutere patientia
nostra? Problem, skratka, ni bil več vijugaste stranpoti uporabljajoči
verižnik Katilina, ampak nepodkupljivi Katon.
5 Nace Šumi je o tem spregovoril že spomladi 1996 v okviru diskusije na simpoziju,
katerega rezultat je bil naslednje leto izšli zbornik Avstrija, Jugoslavija, Slovenija.
Slovenska narodna identiteta skozi čas (uredil ga je D. Nećak; žal v njem razprava
na posvetu ni mogla biti povzeta).
349
