Page 376 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 376
PREVODI
pozneje, v mesecu marcu, je Sattler s soprogo in nekaterimi drugimi
krščevalci padel v roke katoliškim oblastem v Horbu blizu Rotten-
burga. Sojenje se je zavleklo do maja. Moške ujetnike so obglavili,
Sattlerjevo soprogo Margaretho utopili, njemu pa namenili posebno
kruto kazen. Preden so ga upepelili na grmadi, so mu odrezali jezik,
telo pa ščipali z žarečimi kleščami. Morda tudi zato, ker jih je v
svojem poslednjem zagovoru posebno drzno izzval:
Če pride Turek, se mu ne bi smeli upirati. Kajti pisano je: »Ne
ubij«. Ne bi se smeli braniti pred Turki in drugimi preganjalci, temveč
bi morali na vso moč moliti in se okleniti Boga, da nas on ubrani in
se mu on upre. Glede tega pa, da sem dejal: »Če bi se bilo prav
vojskovati, bi šel raje v boj proti domnevnim kristjanom, ki pobožne
preganjajo, jih lovijo in pobijajo; rajši kakor proti Turkom« – razlog
je sledeč: Turek je pravi Turek, ki o krščanski veri ničesar ne ve. On je
Turek po mesu. Vi pa, nasprotno, hočete biti kristjani. Ponašate se s
Kristusom, pri tem pa preganjate njegove pobožne priče, in ste Turki
po duhu. (Sattler, v: Leu in Scheiddeger 2004: 81 isl.)
Wolfgang Capito je iz Strasbourga 31. maja katoliške oblasti
prosil za blago ravnanje s preostalimi člani skupnosti v Horbu in
prošnjo utemeljeval s trditvijo, da Sattlerjevi krščevalci glede temelj-
nih krščanskih naukov ne zastopajo nikakršnih zmot. Še istega leta
si strasbourško cerkveno vodstvo z Bucerjem na čelu dopisuje z ne-
koč lutrovskim, zdaj pa krščevalskim pridigarjem Jacobom Kautzom
v Wormsu. Svarijo ga pred Hansom Denckom in mu za zgled postav-
ljajo Sattlerja. Zagotavljajo mu, da slednjega štejejo za Kristusovega
mučenca, ki je glede odrešenja, ki je po Kristusu, verjel in učil brez
zmote.
Ni dvoma, da so Schleithemski členi ogromno prispevali k temu, da
so krščevalci ob zgornjem Porenju in v Švici tudi brez vidnejših vodij
lahko stali in obstali do pojavitve novih, kot sta Menno Simons in
Jakob Hutter. Po drugi strani pa sta njena omejenost zgolj na pereče
aktualne posebnosti in pomanjkanje eksplicitne veroizpovedne
vsebine bržkone bili tista šibka točka, ki je omogočila, da so se
poznejši voditelji v nekaterih pogledih vendarle tudi oddaljevali od
374
pozneje, v mesecu marcu, je Sattler s soprogo in nekaterimi drugimi
krščevalci padel v roke katoliškim oblastem v Horbu blizu Rotten-
burga. Sojenje se je zavleklo do maja. Moške ujetnike so obglavili,
Sattlerjevo soprogo Margaretho utopili, njemu pa namenili posebno
kruto kazen. Preden so ga upepelili na grmadi, so mu odrezali jezik,
telo pa ščipali z žarečimi kleščami. Morda tudi zato, ker jih je v
svojem poslednjem zagovoru posebno drzno izzval:
Če pride Turek, se mu ne bi smeli upirati. Kajti pisano je: »Ne
ubij«. Ne bi se smeli braniti pred Turki in drugimi preganjalci, temveč
bi morali na vso moč moliti in se okleniti Boga, da nas on ubrani in
se mu on upre. Glede tega pa, da sem dejal: »Če bi se bilo prav
vojskovati, bi šel raje v boj proti domnevnim kristjanom, ki pobožne
preganjajo, jih lovijo in pobijajo; rajši kakor proti Turkom« – razlog
je sledeč: Turek je pravi Turek, ki o krščanski veri ničesar ne ve. On je
Turek po mesu. Vi pa, nasprotno, hočete biti kristjani. Ponašate se s
Kristusom, pri tem pa preganjate njegove pobožne priče, in ste Turki
po duhu. (Sattler, v: Leu in Scheiddeger 2004: 81 isl.)
Wolfgang Capito je iz Strasbourga 31. maja katoliške oblasti
prosil za blago ravnanje s preostalimi člani skupnosti v Horbu in
prošnjo utemeljeval s trditvijo, da Sattlerjevi krščevalci glede temelj-
nih krščanskih naukov ne zastopajo nikakršnih zmot. Še istega leta
si strasbourško cerkveno vodstvo z Bucerjem na čelu dopisuje z ne-
koč lutrovskim, zdaj pa krščevalskim pridigarjem Jacobom Kautzom
v Wormsu. Svarijo ga pred Hansom Denckom in mu za zgled postav-
ljajo Sattlerja. Zagotavljajo mu, da slednjega štejejo za Kristusovega
mučenca, ki je glede odrešenja, ki je po Kristusu, verjel in učil brez
zmote.
Ni dvoma, da so Schleithemski členi ogromno prispevali k temu, da
so krščevalci ob zgornjem Porenju in v Švici tudi brez vidnejših vodij
lahko stali in obstali do pojavitve novih, kot sta Menno Simons in
Jakob Hutter. Po drugi strani pa sta njena omejenost zgolj na pereče
aktualne posebnosti in pomanjkanje eksplicitne veroizpovedne
vsebine bržkone bili tista šibka točka, ki je omogočila, da so se
poznejši voditelji v nekaterih pogledih vendarle tudi oddaljevali od
374
