Page 373 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 373
NENAD HARDI VITOROVI]
odnosu do mestnih oblasti, skušal jih je postopoma pridobiti za
reformacijo, radikalna skupina pa je terjala takojšnjo odpravo dese-
tine, celibata, češčenja svetnikov, vključno s podobami, in maše. Do
prvega resnejšega konf likta je prišlo oktobra 1523, ko je Zwingli
oblastem prepustil določitev rokov za odpravo podob (slik in kipov).
Tudi glede krsta otrok naj bi Zwinglijevo začetno stališče bilo po-
dobno, je pa na to temo v začetku 1524 prvi javno pridigal nekdanji
duhovnik Wilhelm Röubli (ki se je aprila 1523 kot prvi nekdanji
celibatnik v Zürichu poročil, medtem ko se je Zwingli iz previdnosti
šele leto pozneje). V odziv na njegovo pridigo nekaj družin (med
njimi tudi Greblova) ni dalo krstiti svojih v tem letu rojenih otrok.
Leta 1524 se je skupina, ki je sicer še vedno skušala vplivati na
Zwinglija in druge v mestu, začela tudi samostojno dobivati pod
Greblovim vodstvom pri Andreasu Castelbergerju in je postala znana
kot »Castelbergerjev bralni krog«. Poskušali so vzpostaviti stike z
drugimi reformatorji, vendar neuspešno. Čisto na kratko jih je
obiskal Andreas Bodenstein (doktor Karlstadt), Luther jim na pismo
ni odgovoril, prejeli naj bi le ustno zagotovilo, da jim ne nasprotuje,
pismo Thomasu Müntzerju pa je nevročeno prispelo nazaj in je
ohranjeno v Greblovi zapuščini. Gre za zelo pomemben dokument,
saj dodatno priča o tem, da Müntzerja osebno sploh niso poznali in
da se niso mogli oblikovati pod njegovim vplivom, kakor je pozneje
trdil Bullinger. S tem jih je predstavil kot Zwinglijevi reformaciji tuj
pojav, katerega so v zgornje Porenje in okoliške dežele zanesli saški
»zanesenjaki« in prevratniki. Ta teza in z njo povezano vrednotenje
züriških radikalcev sta bila izjemno vplivna, saj je Bullinger veljal za
(sicer mladega) očividca dogodkov, o »prekrščevalcih« pa je izdal dve
monografiji (1535 in 1560), ki sta bili prevajani in brani po vsej
Evropi in tudi v Britaniji. Nadalje priča pismo Müntzerju tudi o tem,
da Schleitheimska veroizpoved ni bila poskus distanciranja od kmetov
in drugih upornikov po propadu upora, kakor je tudi bilo mogoče
slišati v drugi polovici 20. stoletja. Nasprotno: iz tega poskusa
komunikacije, ki je datirano septembra 1924, torej preden se je
kmečka vojna dodobra razvnela, je razvidno, da povsem jasno za-
vračajo uporabo sile (meča) in da se z Müntzerjem nasploh le v malo
čem strinjajo (pozdravljajo, seveda, njegovo zavračanje krščevanja
371
odnosu do mestnih oblasti, skušal jih je postopoma pridobiti za
reformacijo, radikalna skupina pa je terjala takojšnjo odpravo dese-
tine, celibata, češčenja svetnikov, vključno s podobami, in maše. Do
prvega resnejšega konf likta je prišlo oktobra 1523, ko je Zwingli
oblastem prepustil določitev rokov za odpravo podob (slik in kipov).
Tudi glede krsta otrok naj bi Zwinglijevo začetno stališče bilo po-
dobno, je pa na to temo v začetku 1524 prvi javno pridigal nekdanji
duhovnik Wilhelm Röubli (ki se je aprila 1523 kot prvi nekdanji
celibatnik v Zürichu poročil, medtem ko se je Zwingli iz previdnosti
šele leto pozneje). V odziv na njegovo pridigo nekaj družin (med
njimi tudi Greblova) ni dalo krstiti svojih v tem letu rojenih otrok.
Leta 1524 se je skupina, ki je sicer še vedno skušala vplivati na
Zwinglija in druge v mestu, začela tudi samostojno dobivati pod
Greblovim vodstvom pri Andreasu Castelbergerju in je postala znana
kot »Castelbergerjev bralni krog«. Poskušali so vzpostaviti stike z
drugimi reformatorji, vendar neuspešno. Čisto na kratko jih je
obiskal Andreas Bodenstein (doktor Karlstadt), Luther jim na pismo
ni odgovoril, prejeli naj bi le ustno zagotovilo, da jim ne nasprotuje,
pismo Thomasu Müntzerju pa je nevročeno prispelo nazaj in je
ohranjeno v Greblovi zapuščini. Gre za zelo pomemben dokument,
saj dodatno priča o tem, da Müntzerja osebno sploh niso poznali in
da se niso mogli oblikovati pod njegovim vplivom, kakor je pozneje
trdil Bullinger. S tem jih je predstavil kot Zwinglijevi reformaciji tuj
pojav, katerega so v zgornje Porenje in okoliške dežele zanesli saški
»zanesenjaki« in prevratniki. Ta teza in z njo povezano vrednotenje
züriških radikalcev sta bila izjemno vplivna, saj je Bullinger veljal za
(sicer mladega) očividca dogodkov, o »prekrščevalcih« pa je izdal dve
monografiji (1535 in 1560), ki sta bili prevajani in brani po vsej
Evropi in tudi v Britaniji. Nadalje priča pismo Müntzerju tudi o tem,
da Schleitheimska veroizpoved ni bila poskus distanciranja od kmetov
in drugih upornikov po propadu upora, kakor je tudi bilo mogoče
slišati v drugi polovici 20. stoletja. Nasprotno: iz tega poskusa
komunikacije, ki je datirano septembra 1924, torej preden se je
kmečka vojna dodobra razvnela, je razvidno, da povsem jasno za-
vračajo uporabo sile (meča) in da se z Müntzerjem nasploh le v malo
čem strinjajo (pozdravljajo, seveda, njegovo zavračanje krščevanja
371
