Page 372 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 372
PREVODI
Nenad Hardi Vitorovi}
POJASNILO
OB SCHLEITHEIMSKI VEROIZPOVEDI
O anabaptistih 16. stoletja in skupini švicarskih bratov, v kateri je
nastal tukaj prevedeni tekst, je v št. 3-4 naše revije pisal Gorazd
Andrejč. V poglavju o verovanjih anabaptistov in doktrini o ločitvi
cerkve in države je vsebinsko predstavil tudi Schleitheimsko veroizpoved
oz. Schleitheimske člene. Zato tukaj le nekaj besed o nastanku in opo-
zorilo glede samega naslova. Kljub splošno razširjenemu poime-
novanju, ki ga ohranjamo, pravzaprav ne gre za celovito veroizpoved,
ampak, kakor izraža tudi njen izvirni naslov, za dokument o dos-
eženem soglasju glede sedmih točk, v obliki in s funkcijo okrožnice,
katere namen je konsolidacija gibanja oz. cerkve. Ni namreč poskus,
izraziti temeljna prepričanja, temveč določene, v tistem trenutku za
preganjano skupnost izjemno aktualne »posebnosti«. Gre torej bolj
za nekakšen cerkveni red kakor za veroizpoved. Med glavnimi vodi-
telji gibanja sta bila neposredni Zwinglijev učenec Konrad Grebel in
benediktinski menih Michael Sattler, ki so ga Luthrove in Zwinglijeve
eksegeze Pavlovih pisem prepričale, da je zapustil meništvo in postal
pridigar-reformator. Edino za Felixa Mantza bi bilo morda mogoče
trditi, da je bil teološko nekoliko bližje predreformacijskim gibanjem
za prenovo cerkve, a tudi on se je zgodaj (1522) pridružil Zwinglijevem
krogu. Jürgen Blaurock, duhovnik iz Linza, je v Zürich prišel pozneje
(1525), in sicer z namenom, da bi srečal Zwinglija. Bil je tudi že
poročen, kar pomeni, da je reformacijo že dejavno spremljal. Vsaj jedro
skupine so torej tvorili izobraženi in razgledani ljudje, trdno vpeti v
splošno reformacijsko dogajanje, ki so ga skušali tudi sooblikovati.
Do razhajanj s Zwinglijem je sprva prihajalo zaradi praktičnih,
ne pa vsebinskih razlogov. Zwingli je bil namreč veliko previdnejši v
370
Nenad Hardi Vitorovi}
POJASNILO
OB SCHLEITHEIMSKI VEROIZPOVEDI
O anabaptistih 16. stoletja in skupini švicarskih bratov, v kateri je
nastal tukaj prevedeni tekst, je v št. 3-4 naše revije pisal Gorazd
Andrejč. V poglavju o verovanjih anabaptistov in doktrini o ločitvi
cerkve in države je vsebinsko predstavil tudi Schleitheimsko veroizpoved
oz. Schleitheimske člene. Zato tukaj le nekaj besed o nastanku in opo-
zorilo glede samega naslova. Kljub splošno razširjenemu poime-
novanju, ki ga ohranjamo, pravzaprav ne gre za celovito veroizpoved,
ampak, kakor izraža tudi njen izvirni naslov, za dokument o dos-
eženem soglasju glede sedmih točk, v obliki in s funkcijo okrožnice,
katere namen je konsolidacija gibanja oz. cerkve. Ni namreč poskus,
izraziti temeljna prepričanja, temveč določene, v tistem trenutku za
preganjano skupnost izjemno aktualne »posebnosti«. Gre torej bolj
za nekakšen cerkveni red kakor za veroizpoved. Med glavnimi vodi-
telji gibanja sta bila neposredni Zwinglijev učenec Konrad Grebel in
benediktinski menih Michael Sattler, ki so ga Luthrove in Zwinglijeve
eksegeze Pavlovih pisem prepričale, da je zapustil meništvo in postal
pridigar-reformator. Edino za Felixa Mantza bi bilo morda mogoče
trditi, da je bil teološko nekoliko bližje predreformacijskim gibanjem
za prenovo cerkve, a tudi on se je zgodaj (1522) pridružil Zwinglijevem
krogu. Jürgen Blaurock, duhovnik iz Linza, je v Zürich prišel pozneje
(1525), in sicer z namenom, da bi srečal Zwinglija. Bil je tudi že
poročen, kar pomeni, da je reformacijo že dejavno spremljal. Vsaj jedro
skupine so torej tvorili izobraženi in razgledani ljudje, trdno vpeti v
splošno reformacijsko dogajanje, ki so ga skušali tudi sooblikovati.
Do razhajanj s Zwinglijem je sprva prihajalo zaradi praktičnih,
ne pa vsebinskih razlogov. Zwingli je bil namreč veliko previdnejši v
370
