Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VIII (2012), številka 15-16, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
Na poti k medmanjšinski solidarnosti – povzetek
Če poizkusimo povzeti opazovanje in rezultate primerjave o
odnosu protestantov in Slovencev v obdobju 1780–1945, sta možna
dva sklepa:
1. Protestanti in Slovenci na Koroškem so bili kot manjšinski
skupini v napoto idealu homogene družbe in so se v čedalje bolj
zaostrenih nacionalnih političnih spopadih v 19. stoletju znašli v
mreži raznovrstnih konfliktov. Temeljni izziv, pred katerim so bili,
je bila pozitivna, torej tudi subjektivno tako občutena, integracija v
avstrijsko državo in družbo. Ta pa je bila dolgo otežena z notranjimi
(ideja o priključitvi Nemčiji ali Sloveniji) in zunanjimi dejavniki
(diskriminacija, stigmatizacija, preganjanje). V letih po 1945 so
evangeličani v tem uspeli; to je mogoče reči, čeprav se koroški
protestanti tudi po 1945 (na volitvah) statistično dokazljivo nagibajo
k »tretjemu taboru«.54 Koroškim Slovencem je državna pogodba iz
leta 1955 ponudila pot za pomiritev tega konflikta, toda v družbeni
praksi je vprašanje še vedno delno nerešeno.55
2. Za večinski del obravnavanega obdobja ni mogoče govoriti o
nekem odnosu med manjšinama. Šele okrog leta 1900 je prišlo do
prvih konkretnih stikov (če izvzamemo »mali« primer Zagorič), pa
še tu je šlo bolj za medijska javna soočanja (sporočil), kar se je
ponovilo tudi po 30 letih. Do »pravega« odnosa je prišlo šele v
sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je Evangeličanska cerkev s super-
intendentom Paulom Pellarjem javno izrazila solidarnost s sloven-
sko manjšino (ob znanem podiranju dvojezičnih krajevnih napisov;
op. prevajalca).
54 Gamsjäger Helmut, Zusammenhänge zwischen Religionsbekenntnis und
Wahlverhalten am Beispiel Kärntens, v: Informationsdienst Salzburger Gruppe
Nr. 3, September 1986, 16-22; Schwarz, Von der Konfrontation zur Solidarität,
266 sl.
55 V tej zvezi je treba še enkrat spomniti, da so izkušnje iz nacističnega časa za mnoge
koroške Slovence pomenile zlom njihove siceršnje lojalnosti do države, ki je do
takrat kljub mejnim sporom obstajala na širokih področjih (prim. Sima Valentin,
Gewalt und Widerstand 1941–1945, v: Moritsch Andreas (ur.), Die Kärntner
Slowenen 1900–2000, Bilanz des 20. Jahrhunderts (= Unbegrenzte Geschichte/
Zgodovina brez meja 7). Klagenfurt- Ljubljana-Wien 2002, 263-280, tu 263 sl.
70
Na poti k medmanjšinski solidarnosti – povzetek
Če poizkusimo povzeti opazovanje in rezultate primerjave o
odnosu protestantov in Slovencev v obdobju 1780–1945, sta možna
dva sklepa:
1. Protestanti in Slovenci na Koroškem so bili kot manjšinski
skupini v napoto idealu homogene družbe in so se v čedalje bolj
zaostrenih nacionalnih političnih spopadih v 19. stoletju znašli v
mreži raznovrstnih konfliktov. Temeljni izziv, pred katerim so bili,
je bila pozitivna, torej tudi subjektivno tako občutena, integracija v
avstrijsko državo in družbo. Ta pa je bila dolgo otežena z notranjimi
(ideja o priključitvi Nemčiji ali Sloveniji) in zunanjimi dejavniki
(diskriminacija, stigmatizacija, preganjanje). V letih po 1945 so
evangeličani v tem uspeli; to je mogoče reči, čeprav se koroški
protestanti tudi po 1945 (na volitvah) statistično dokazljivo nagibajo
k »tretjemu taboru«.54 Koroškim Slovencem je državna pogodba iz
leta 1955 ponudila pot za pomiritev tega konflikta, toda v družbeni
praksi je vprašanje še vedno delno nerešeno.55
2. Za večinski del obravnavanega obdobja ni mogoče govoriti o
nekem odnosu med manjšinama. Šele okrog leta 1900 je prišlo do
prvih konkretnih stikov (če izvzamemo »mali« primer Zagorič), pa
še tu je šlo bolj za medijska javna soočanja (sporočil), kar se je
ponovilo tudi po 30 letih. Do »pravega« odnosa je prišlo šele v
sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je Evangeličanska cerkev s super-
intendentom Paulom Pellarjem javno izrazila solidarnost s sloven-
sko manjšino (ob znanem podiranju dvojezičnih krajevnih napisov;
op. prevajalca).
54 Gamsjäger Helmut, Zusammenhänge zwischen Religionsbekenntnis und
Wahlverhalten am Beispiel Kärntens, v: Informationsdienst Salzburger Gruppe
Nr. 3, September 1986, 16-22; Schwarz, Von der Konfrontation zur Solidarität,
266 sl.
55 V tej zvezi je treba še enkrat spomniti, da so izkušnje iz nacističnega časa za mnoge
koroške Slovence pomenile zlom njihove siceršnje lojalnosti do države, ki je do
takrat kljub mejnim sporom obstajala na širokih področjih (prim. Sima Valentin,
Gewalt und Widerstand 1941–1945, v: Moritsch Andreas (ur.), Die Kärntner
Slowenen 1900–2000, Bilanz des 20. Jahrhunderts (= Unbegrenzte Geschichte/
Zgodovina brez meja 7). Klagenfurt- Ljubljana-Wien 2002, 263-280, tu 263 sl.
70
