Page 17 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IX (2013), številka 17-18, ISSN 1408-8363
P. 17
SILVANO CAVAZZA
je Vergerija obtožil, je bil gvardijan frančiškanov v Kopru, in sicer je-
seni leta 1544 neposredno Pavlu III. Obtožba je zadevala neizpodbit
ne zgodbe, ki jih je razširil glede papeža in njegovega sina Piera Lui-
gija. Temu je kmalu nato (13. decembra) sledila obtožba krivoverstva,
ki so jo omenjeni redovnik in drugi štirje predstojniki koprskih
samostan ov predali nunciju Giovanniju Della Casa. Tako se je začel
neskončno dolg proces pred inkvizicijo.14 Marca 1545 je bil poklican
v Rim, a se ni želel javiti. Zapustil je Koper in v želji, da bi pridobil
zaščito kardinala Gonzage, je odšel najprej v Ferraro in nato v Man-
tovo. Upal je, da se mu bo posrečilo uveljaviti svoje stališče na triden-
tinskem koncilu, ki se je pripravljal za konec leta.
Vergerij je prišel v Trident 21. januarja 1546, a kardinal-legat Mar-
cello Cervini ga ni sprejel na koncil zaradi preiskave, ki je bila v teku.
Marca mu je spodletel še en poskus sodelovanja na koncilu. To je
Koprčanu zadalo močan udarec in je najbrž pomenilo odločilen pre-
obrat v njegovem odnosu do rimske Cerkve. Med papeškimi legati v
Tridentu je bil tudi Reginald Pole, ki je v prejšnjih letih bil Vergerije-
va oporna točka, a prelat ni nastopil v njegovo obrambo. Od tega
trenutka dalje je Vergerij začel dvomiti, da je mogoče Cerkev reformi-
rati iz notranjosti. Koncil naj ne bi prav nič omejil papeške oblasti,
zagovorniki prenove pa naj bi bili premalo odločni in navezani na
lastne privilegije. V nekem spisu iz leta 1555 je grmel proti Poleju
(»ubogemu in bednemu kardinalu«): čeprav naj bi »doumel ali se
pretvarjal, da razume« opravičenost po veri, je učil, »da je vredno
duhovnega človeka«, prenašati napake in zlorabe papeštva. Tako naj
bi »z molkom, pretvarjanjem in izmikanjem« postal le orodje hudi-
ča.15 V tistem obdobju je Vergerij glede italijanskih poskusov verske
italiano per l’Età moderna e contemporanea 1960, str. 174–175: »Ha una lengua
che Dio t’el dica.«
14 Glede različnih faz Vergerijevega procesa: cfr. Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio
e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 293–363; Silvano Cavazza, Bonomo, Vergerio,
Trubar: propaganda protestante per terre di frontiera, v: Gianfranco Hofer (ur.), »La
gloria del Signore«: La riforma protestante nell’Italia nord-orientale, Mariano del Friuli,
Edizioni della Laguna, 2006, str. 91–157, zlasti str. 116–127.
15 Pier Paolo Vergerio, Iudicio sopra le lettere di tredici huomini illustri pubblicate da M.
Dionigi Atanagi, [Tübingen. U. Molhart, 1555], cc. B3r,B5r-[B6]r; cfr. Silvano Ca-
vazza, »Quei che vogliono cristo senza croce«. Vergerio e i prelati riformatori italiani
15
je Vergerija obtožil, je bil gvardijan frančiškanov v Kopru, in sicer je-
seni leta 1544 neposredno Pavlu III. Obtožba je zadevala neizpodbit
ne zgodbe, ki jih je razširil glede papeža in njegovega sina Piera Lui-
gija. Temu je kmalu nato (13. decembra) sledila obtožba krivoverstva,
ki so jo omenjeni redovnik in drugi štirje predstojniki koprskih
samostan ov predali nunciju Giovanniju Della Casa. Tako se je začel
neskončno dolg proces pred inkvizicijo.14 Marca 1545 je bil poklican
v Rim, a se ni želel javiti. Zapustil je Koper in v želji, da bi pridobil
zaščito kardinala Gonzage, je odšel najprej v Ferraro in nato v Man-
tovo. Upal je, da se mu bo posrečilo uveljaviti svoje stališče na triden-
tinskem koncilu, ki se je pripravljal za konec leta.
Vergerij je prišel v Trident 21. januarja 1546, a kardinal-legat Mar-
cello Cervini ga ni sprejel na koncil zaradi preiskave, ki je bila v teku.
Marca mu je spodletel še en poskus sodelovanja na koncilu. To je
Koprčanu zadalo močan udarec in je najbrž pomenilo odločilen pre-
obrat v njegovem odnosu do rimske Cerkve. Med papeškimi legati v
Tridentu je bil tudi Reginald Pole, ki je v prejšnjih letih bil Vergerije-
va oporna točka, a prelat ni nastopil v njegovo obrambo. Od tega
trenutka dalje je Vergerij začel dvomiti, da je mogoče Cerkev reformi-
rati iz notranjosti. Koncil naj ne bi prav nič omejil papeške oblasti,
zagovorniki prenove pa naj bi bili premalo odločni in navezani na
lastne privilegije. V nekem spisu iz leta 1555 je grmel proti Poleju
(»ubogemu in bednemu kardinalu«): čeprav naj bi »doumel ali se
pretvarjal, da razume« opravičenost po veri, je učil, »da je vredno
duhovnega človeka«, prenašati napake in zlorabe papeštva. Tako naj
bi »z molkom, pretvarjanjem in izmikanjem« postal le orodje hudi-
ča.15 V tistem obdobju je Vergerij glede italijanskih poskusov verske
italiano per l’Età moderna e contemporanea 1960, str. 174–175: »Ha una lengua
che Dio t’el dica.«
14 Glede različnih faz Vergerijevega procesa: cfr. Jacobson Schutte, Pier Paolo Vergerio
e la riforma a Venezia, nav. delo, str. 293–363; Silvano Cavazza, Bonomo, Vergerio,
Trubar: propaganda protestante per terre di frontiera, v: Gianfranco Hofer (ur.), »La
gloria del Signore«: La riforma protestante nell’Italia nord-orientale, Mariano del Friuli,
Edizioni della Laguna, 2006, str. 91–157, zlasti str. 116–127.
15 Pier Paolo Vergerio, Iudicio sopra le lettere di tredici huomini illustri pubblicate da M.
Dionigi Atanagi, [Tübingen. U. Molhart, 1555], cc. B3r,B5r-[B6]r; cfr. Silvano Ca-
vazza, »Quei che vogliono cristo senza croce«. Vergerio e i prelati riformatori italiani
15
